Zavetnik: kapucinskih bratov laikov; mater in otrok ter felicijank (frančiškanskih sester sv. Feliksa Kantališkega) na Poljskem

Atributi: bela brada, rjav habit, beraška malha, na kateri piše »Deo gratias«

V času, ko je kapucinski red doživljal
hude preizkušnje, je Bog poklical skromno
»tovorno živinče, osla«, kakor
je Feliks imenoval samega sebe, da je
redu dal nov zagon in nakazal pravo
smer. »On, ki je bil na tej zemlji samo
preprost brat /…/ je zasenčil blišč in
sijaj vseh knezov in vladarjev tega sveta,
« je resnica, ki jo je o njem izrekel
papež Inocenc XII.

Ime: Razlagajo ga iz latinskega pridevnika felix, felicis,
ki pomeni »ploden, rodoviten, uspešen, srečen,
blažen; srečenosen, slasten, zdravilen«.

Rodil se je leta 1515 v umbrijski vasici Cantalice v Italiji,

umrl pa 18. maja 1587 v Rimu, prav tako v Italiji.

Družina: Bil je sin revnega rudarja, njegovo pravo ime je bilo
Felice Porro. Že kot otrok je opravljal težka poljska
dela in varoval živino.

Sodobniki: Veliki svetniki, ki so ga poznali in spoštovali: Ignacij
Lojolski, Frančišek Borgija, Alojzij Gonzaga,
papež Pij V., Karel Boromejski, Kamil, Filip Neri,
papež Sikst V.

Skupnost: Leta 1543 je vstopil kot kapucinski brat laik v samostan
v Citta Ducale, kmalu pa so ga poslali v Rim
kot zbiralca miloščine. Od tod tudi njegov vzdevek
»Deogratias«, saj se je vedno, tudi na žaljivke, ki
jih je bil deležen, preprosto zahvalil: Hvala Bogu.

Poslanstvo: Brat Feliks je več kot štirideset let hodil po rimskih
ulicah od hiše do hiše in prosil miloščino za samostan.
Veliko je premolil za tiste, ki so se mu priporočali
v molitev. Posebej radi so ga imeli otroci, zlasti
njegove »kateheze« v obliki preprostih pesmic.

Kreposti: Bil je izredno skromen in preprost, zmerom bos,
brez sandalov, ležal je na deskah, za vzglavje je
imel butaro šibja, spal je le dve, tri ure, večji del
noči pa premolil, včasih vso noč preklečal pred
tabernakljem. Bil je velik častilec Matere božje in
Križanega.

Čudeži: Imel je dar prerokovanja in čudežev, znamenit pa
je postal tudi po številnih Marijinih prikazovanjih,
med katerimi mu je Marija večkrat v naročje
položila dete Jezusa. Sam papež Sikst V. je poznal
osemnajst čudežev, ki so se zgodili za časa Feliksovega
življenja.

Zavetnik: Je zavetnik kapucinskih bratov laikov; mater in
otrok ter felicijank (frančiškanskih sester sv. Feliksa
Kantališkega) na Poljskem.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot značilnega kapucina: starčka z
dolgo belo brado v rjavem habitu. Najpogostejše so
njegove upodobitve z Marijo in detetom Jezusom
v naročju. Pogosto je upodobljen tudi z beraško
malho, na kateri piše »Deo gratias«.

Beatifikacija: 1. oktobra 1625 ga je papež Urban VIII. razglasil za
blaženega, 22. maja 1712 pa Klemen XI. za svetnika.

Grob: Pokopan je pod oltarjem v kapucinski cerkvi Brezmadežne
na ulici Via Veneto, le nekaj metrov stran
od Piazze Barberini, kjer je v samostanu ohranjena
tudi njegova skromna celica.

Goduje: 18. maja.

Misel: »Tudi če bi vedel, da bi me Bog na mojo prošnjo
ozdravil, ne bi prosil za to. Če mi Bog pošilja bolečine,
ali jih ne bi prenašal iz ljubezni do njega?«


Sveti Feliks Kantališki, brat Deogratias, spoznavalec, goduje 18. maja

Rojen leta 1515 preprostim staršem iz Abrucov, je kot deček služil za hlapca ali pastirja. Pobožen, prijazen in ustrežljiv vsakemu, je vstopil v kapucinski samostan in dobrih štirideset let nabiral miloščino po rimskih ulicah. Veliko ur je preživel pri molitvi v cerkvi za vse, ki so se mu priporočali. Imel je dar prerokovanja in čudežev.

Feliks je v svoji skromnosti in ponižnosti sam sebi dal naziv »kapucinski osel« in večkrat ponavljal: »Nisem brat, marveč samo prebivam pri bratih in sem njihovo tovorno živinče.« Generalnemu predstojniku, ko ga ta vpraša, zakaj si vendar nekoliko ne odpočije, saj je že ostarel in vedno teže nabira miloščino za samostan, odgovori: »Vojak mora umreti z orožjem v roki, osel pa pod svojim tovorom. Bog ne daj, da bi svojemu telesu dovolil počitek, saj ni za drugega kakor za delo in trpljenje.«

Feliceju Perettiju, poznejšemu papežu Sikstu V., je odkrito namignil: »Če boste papež, tudi delajte kot papež, tako, da bo Bogu v čast in Cerkvi v zveličanje; sicer bi bilo bolje, če ostanete redovni brat.«

Zadnja leta je veliko trpel zaradi bolezni. Ko mu je zdravnik predlagal, naj prosi Boga za olajšanje bolečin, mu odgovori: »Tudi če bi vedel, da bi me Bog na mojo priprošnjo ozdravil, ne bi za to prosil. Če mi Bog pošilja bolečine, ali jih ne bi prenašal iz ljubezni do njega?« O svojih bolečinah je izjavil: »To so rože, to so cvetke.«

»On, ki je bil na tej zemlji samo preprost brat in je pobiral miloščino za svoje brate, vlada zdaj z Bogom v nebesih in ga bodo zaradi njegove svetosti častili veliki in odlični ljudje po svetu, in bo tako zasenčil blišč in sijaj vseh knezov in vladarjev tega sveta.« Papež Inocenc XII. ob obisku njegove celice.

»Moj uk obsega le šest črk: pet rdečih in eno belo.« Rdeče so mu bile Kristusove rane, bela pa deviška Mati.

Imenovali so ga tudi »ljubljenec presvete Device«. Nekoč, ko je v cerkvi goreče molil, tako da so se mu vzbudila silna čustva ljubezni do Jezusa, je skoraj nezavedno stekel proti glavnemu oltarju, kjer je bila podoba Marije z njenim nebeškim Detetom. Prisrčno jo je prosil, naj mu da svoje ljubo Dete samo za trenutek, kakor nekoč Simeonu v templju. Zgodil se je čudež: Marija se mu je prikazala in mu svojega Sinka položila v naročje.

»Deo gratias« je bilo njegovo geslo.