Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Sveti Evstatij, škof v Antiohiji, cerkveni oče

Potem ko so po letu 313 prenehala krvava preganjanja in mučenja kristjanov ter je Cerkev dokončno dobila svobodo, so se prave težave zanjo pravzaprav šele začele. Notranje so jo namreč poleg človeške grešnosti pretresali tudi boji med posameznimi škofi za prevlado, često kot posledica številnih zmot in krivih naukov. Žrtev teh krivic in izgona s svojega sedeža je bil tudi sveti Evstatij, ki je do konca in odločno zagovarjal ter branil pravi nauk.


Ime: Grki so njegovo ime izgovarjali Evstathios, Latinci pa Eustachius. Eustachys v grščini pomeni »rodoviten, ploden«.

Rodil se je okoli leta 270 v mestu Sida v Pamfiliji (v Mali Aziji, danes Turčija),

umrl pa okoli leta 337 v mestu Trajanopol v Trakiji.

Družina: O njegovi mladosti ne vemo ničesar, razen da si je pridobil odlično izobrazbo.

Škof: Še zelo mlad je postal škof v novoustanovljeni nadškofiji Bereja (današnji Alep) v Siriji. Potem ko so mesto v 7. stol. zasedli Arabci, je bil sedež škofije odpravljen oz. je tu danes sedež naslovnega škofa.

Antiohija: Že pred letom 324 so ga poklicali za škofa v Antiohijo, za Rimom in Aleksandrijo tretje najpomembnejše cerkveno središče, sedež patriarha. Obstaja iz apostolskih časov, saj ga je ustanovil apostol Peter. Tu sta delovala tudi Pavel in Barnaba; tu se prvič pojavi ime »kristjani«. Danes naslov antiohijskega patriarha še vedno uporablja pet različnih Cerkva, v latinski Cerkvi pa je bil naziv ukinjen leta 1964.

Prednik: Filogon (320–323).

Nasledniki: Paulin iz Tira, nato Eulalij, po Evstatijevi smrti pa Melet (vsi arijanci).

Arijanizem: Evstatij je bil goreč borec proti arijanizmu, krivem nauku, ki je zanikal Kristusovo božansko naravo. Na koncilu v Niceji leta 325 je bistveno pripomogel, da je bil arijanski nauk obsojen.

Obsodba: Cesarju Konstantinu privrženi škofje (med njimi škof in zgodovinar Evzebij iz Cezareje), ki so zagovarjali arijanizem, so Evstatija na montiranem procesu obtožili, da je oče nezakonskega otroka, očitali so mu politične prestopke in verske zmote o Sveti Trojici. Dosegli so, da je bil odstavljen in izgnan.

Izgnanstvo: Izgnan je bil v mesto Trajanopol v Trakiji, kjer ni smel javno nastopati. Z njim je šlo več njemu zvestih duhovnikov.

Dela: Veliko je pisal, a so večino njegovih spisov uničili. Ohranilo se je le nekaj drobcev iz razlag Svetega pisma in iz njegovih osmih knjig zoper arijance.

Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Kreposti: Bil je eden najbolj bistrih mislecev svojega časa in obenem zelo svet mož.

Življenjepis: O njegovem življenju so pisali sv. Atanazij in sv. Hieronim ter zgodovinar Teodoret, v govoru pa ga opeva tudi sv. Janez Zlatousti.

Upodobitve: Upodobljen je v značilni drži vzhodnih škofov: v ornatu, s knjigo v levici, z dvignjeno desnico pa kaže tri prste.

Grob: Njegove relikvije so leta 482, po porazu arijancev, slovesno prenesli v Antiohijo.