Ime Efrem pomeni »rodoviten«, njegov vzdevek pa je harfa Svetega Duha. Slednje kaže na poslanstvo cerkvenega učitelja, ki ga upodabljajo s pisalom, knjigo ali zvitkom v roki. Odlikovala ga je velika ponižnost, združena z ustvarjalnostjo pisane besede in učenostjo. Živel je asketsko življenje puščavnika v skalni votlini, se javno zavzemal za uboge, se bojeval proti krivoverstvom, svoje teološko znanje pa prelil v eksegetska dela, homilije in himne.

Naj bo njegov zgled spodbuda k zvestemu branju in premišljevanju Božje besede: »Ne podcenjuj besede, temveč se zahvaljuj za njeno bogastvo, čeprav ga ne doumeš. Vesel bodi, da si nasičen, in ne bodi žalosten, ker je beseda bogatejša kot ti. Žejni se veseli, da pije, in ni žalosten, ker ne more izpiti vsega studenca. Kajti studenec je zato, da poteši žejo, ne žeja zaradi tega, da bi izsušila studenec.«