Pričevanje Anice Horvat

Zadnje čase smo pogosto bombardirani z »dobronamernimi« izjavami, kako humano je zelo bolnega človeka zastrupiti, da ne bi več trpel in mi z njim. Celo uzakonili bi radi to nasilno smrt. V hudi bolezni sem spremljala mamo, brata in moža. Zelo različno so doživljali bolezni in zadnje dneve, a nihče si kljub velikemu trpljenju proti koncu ni želel take odrešitve.

Pred tremi leti je po dolgotrajni invalidnosti in še težki bolezni odšel med angele moj mož. Učitelj, prizadeven kulturni delavec, s širokim krogom poznanstev, športnik po duši, ljubeči oče in še marsikaj dobrega spada v njegovo življenjsko malho. Sredi dela, pri 52 letih, je doživljal kap za kapjo, dokler niso uspeli ukrotiti strdkov v možganih. Samo en odstotek možnosti je imel, da preživi poseg. Ni se več odzival. Hudo mi je bilo, ker mu nisem mogla pomagati z upanjem v Božjo pomoč. Zanj namreč Bog ni obstajal. Poslovili smo se, pokrižala sem ga in čakala pred operacijsko dvorano, molila, molila, dokler ni zdravnik po treh urah navdušeno sporočil, da je uspelo. Doma pa smo se (otroka in jaz) zbirali ob križu in prosili zanj, naj se zgodi Božja volja. Nismo se spraševali, zakaj, ampak kaj nam Bog želi po tej bolezni sporočiti. Bili smo z njim, pripovedovali o dejanjih, ki jih je imel rad, posebej o športu, in ga opogumljali za nadaljnjo pot.

22 let

Po devetih mesecih se je vrnil iz bolnišnice, odločen, da se bo boril. Ostal je na vozičku, 100-odstotni invalid. In ko je doma na steni zagledal križ, se je razburil. Povedala sem mu, da nam je v času njegove težke preizkušnje predstavljal njega, trpečega. Ob križu smo mislili nanj. In če ga še moti, ga bom snela. »Imam selektiven vid,« je spravljivo dejal in tako je ostal tam. Vsak dan sem s strahom prihajala iz službe, ali je še živ. Zelo malo je govoril, vse je držal zase. »Ti ne razumeš, kako mi je.«

Svoje notranje stiske in strahove je izražal s pomočjo slikanja. Čas je zapolnjeval s kvizi in križankami. Hudo mu je bilo, da me toliko obremenjuje. Dokler ni sprejel svoje invalidnosti, si je večkrat želel umreti. Koliko prigovarjanja, potrpežljivosti in prizanesljivosti smo se naučili ob njem. Težko je sprejemal, da ga okolica ni več dojemala kot enakovrednega človeka. Izogibali so se ga, govorili mimo njega. V njihov svet je rahlo vstopil šele z likovnimi razstavami, koledarji in likovno opremo mojih knjig.

22 let je trajala ta zgodba. Medtem smo doživljali vzpone in padce, nekaj težkih operacij, obup, depresijo in znova upanje. Ko sem kupovala nov avto, je dejal, naj kupim rešilca, ker tega največ potrebujemo. Po nekem pregledu krvi ga je zdravnica takoj napotila v bolnišnico. Bilo je v petek popoldan. Kri mu je odtekala iz požiralnika in želodca, lahko bi izkrvavel. Po prvih pregledih mu je zdravnik dejal, da ponedeljka ne bo več dočakal. In na obisku me je ozmerjal, zakaj sem ga odpeljala, mirno bi doma umrl, sedaj pa ne ve, kaj ga še čaka. Razumela sem njegovo stisko, bojazni, a njegov čas še ni prišel. Ko je hčerka pričakovala prvega otroka, je nehal jesti, ni hotel jemati zdravil, češ da mora sedaj oditi, ker zanj ne bom imela več časa. In rodil se mu je prvi vnuk in potem še pet. Zadnjega je videl pet dni pred smrtjo. Silno jih je bil vesel, se igral z njimi, jim risal, jim pripovedoval … Dodana vrednost.

Bilo mu je dano!

Iz njegove bolezni smo se naučili, kako ravnati z bolnikom, kako se pogovarjati, sprejemati, mu osmisliti življenje. Dobili smo moč, za katero prej nismo vedeli. In spoznanje, da zmoremo, če smo skupaj. Naše pričevanje je bilo močan zgled za druge. In kaj je pridobil mož? Veliko, je dejal, predvsem bližine, ki je pred boleznijo ni spoštoval, v sebi je odkril talent za slikanje, potovala sva in predvsem je prejel veliko ljubezen vnukov, ki so ga normalno sprejemali. Bogu hvala, da mu ni bilo ponujeno »lajšanje trpljenja«.

Najteže je bilo zadnje leto, ko so mu odkrili še tumor na mehurju in po biopsiji sporočili, da pomoči ni več. Kar se je takrat dogajalo v njem, ni izrazil z nobeno besedo. In ko mu je onkolog grobo povedal, da ne obsevanje in ne operacija nista več mogoča, se je popolnoma umaknil v svoj svet. Tri mesece je bil doma, a ni več gledal televizije, ni slikal, koledar je še pripravil, ni reševal križank, samo strmel je predse. Zorel je. Zadnji mesec v bolnišnici je samo prosil, da bi rad umrl doma, a tega jaz nisem zmogla več zaradi obolenja hrbtenice. Vsak dan sem lahko bila pri njem, kakor dolgo sem zmogla. Ves čas sem ga držala za roko, kar je občutil kot »čudovito«. Ne da bi vedel, sem ga blagoslavljala in pokrižala z blagoslovljeno vodo. Ni ga strah umreti, je rekel, hudo mu je samo, ker mora zapustiti nas. Oprostila sva vse drug drugemu. In ko sem mu dejala, da se vidiva »tam gori«, je dejal: »Menda ja.« Rekla sem mu, da vse, kar je dobrega storil, in tega ni malo, iz ljubezni do ljudi in dela, Bog Oče ceni in ga bo vzel k sebi. »No, tako si jaz Boga predstavljam,« je dejal. Bilo mu je dano! Zadnji teden. In meni dragoceno. Bog je že vedel, zakaj ga tako dolgo ni poklical domov. Moral je dozoreti za njegovo bližino. Iz porodnišnice so še prinesli zadnjega vnuka, da je dobil stik z njim. Takrat se je nasmehnil. Poslavljanje in rojstvo je sovpadalo.

Zadnji dan je zdravnica opozorila, da mu organi ne delujejo več in naj se poslovimo. Vsak zase se je še poslovil od njega in se mu zahvalil. Vse je razumel, le glasu ni bilo več. Držala sem ga za roko in molila. V miru. Poljubila sva se še in ob sinovem poslavljanju je bruhnil kri in izdihnil.

Skozi vsa leta njegove invalidnosti in v zadnji bolezni je bilo marsikdaj zelo hudo, a z izredno Božjo pomočjo se je vse izteklo tako, kot je prav. Danes sem hvaležna za vsa spoznanja in preizkušnje, ki so nas bogatile. Še vedno vsak dan molim zanj in mi je blizu. Naselil se je v moje srce kot nenehna ljubezen.