Človeško življenje na zemlji je razpeto med spočetjem in smrtjo. Ob rojstvu otroka doživljamo posvečen čas veselja nad čudežem življenja. Posebej posvečeni pa so tudi trenutki, ko se poslavljamo od očeta in mame, žene ali moža in drugih oseb, ki so nam blizu. Meseci, tedni in dnevi ne tečejo več »normalno«. Navaden čas postaja sveti čas, ko se zemeljske ure umaknejo trenutkom odhajanja, ko (p)ostanejo pomembni le še odnosi in ljubezen, ki jih še lahko imamo z umirajočim. To so tudi trenutki, ko si odpustimo morebitne zamere, ko si mogoče prvič iskreno izrazimo besede »rad te imam!«, »hvala ti za vse«.

V ta sveti čas bi želeli nekateri zarezati z uzakonjeno možnostjo samomora, ki bi, kot poudarjajo zdravniki, odprl nepovraten proces drsenja v razvrednotenje človeškega dostojanstva in zlorab. Kam lahko pripelje takšna miselnost, je človeštvo v svoji zgodovini videlo že nekajkrat – najbolj izrazito v idejah in izvedbi nemškega nacionalsocializma pred in med drugo svetovno voj...