Sv. Bonaventura, velikega sholastičnega teologa, imenujejo tudi knez med mistiki. Teološke resnice je podajal s toplino ljubezni in zgledom lastne gorečnosti. Kot otrok je hudo zbolel. Blagoslovil ga je sv. Frančišek. Ko se mu je mama zahvalila za ozdravitev, je svetnik vzkliknil: »Buona ventura – O, kako srečen dogodek.« Malega Janeza so od tedaj klicali le še Bonaventura. Zgodaj je postal generalni minister manjših bratov frančiškanov, napisal Frančiškov življenjepis, kot kardinal pa pripravil drugi lyonski koncil v želji po vzpostavitvi občestva med latinsko in grško Cerkvijo. Njegovo učenje je izhajalo iz osebnega odnosa z Bogom – iz milosti, ne nauka, hrepenenja, ne razuma, molitve, ne študija črke.

Prepričan je bil, da je »duhovna veselost najzanesljivejše znamenje, da prebiva v nas Božja milost«. Koliko pa stopa z njo vštric naš počitniški korak?