Zavetnik: pridigarjev

Velja za najpomembnejšega nemškega pridigarja v srednjem veku. Zaradi pridigarskih sposobnosti so ga imenovali tudi »drugi Elija« in »učitelj narodov«, saj se je njegov »sloves« raztezal od Italije do Anglije.

Ime: Izhaja iz imena Berhtwald, sestavljenega iz besed beraht »bleščeč, slaven« in waltan »vladati«. Naslanja se tudi na pridevnik hold »mil, ljubek«.

Rodil se je okoli leta 1210 (1220?), najverjetneje v Regensburgu v Nemčiji,

umrl pa 14. decembra 1272, prav tako v Regensburgu.

Družina: Domnevajo, da naj bi izhajal iz dobro stoječe meščanske družine Sachs.

Študij: Študiral je v Magdeburgu, kjer je v času od l. 1236 do 1240 deloval kot lektor.

Skupnost: Že v mladih letih je vstopil v frančiškanski samostan v Regensburgu. Vodilo in način življenja sv. Frančiška Asiškega je leta 1210 potrdil papež Inocenc III. Moški red se je kasneje razdelil v tri veje: frančiškani (observanti), minoriti in kapucini.

Sodobniki: Sv. Frančišek Asiški, sv. Albert Veliki, papež Urban IV., David iz Augsburga (njegov vzgojitelj), francoski kralj sv. Ludvik IX.

Pridigar: Prvič je kot pridigar omenjen leta 1240 v Augsburgu, v naslednjih desetletjih pa je pridigal na Bavarskem, v Šleziji, na Češkem, Moravskem, v Avstriji in Švici ter na Ogrskem. Veljal je za izredno močnega in prepričljivega pridigarja, saj je znal pritegniti velikanske ljudske množice – govorijo o štirideset oz. dvesto tisoč poslušalcih. Večinoma je pridigal na prostem, na kakšnem lesenem odru ali drevesu, ter govoril v smeri vetra, da so ga lahko vsi slišali.

Vsebina: Bil je vnet zagovornik pravega nauka, vedno je zavračal krivoverske zmote. Ob razlagi dnevne božje besede je redno pozival k resničnemu obžalovanju nad storjenimi grehi, k iskreni spovedi in resnični pokori.

Križarji: Papež Urban IV. ga je povabil, da skupaj z Albertom Velikim sodeluje pri pridigah za križarsko vojno. Poudarjal je, da ne romanje ne križarski pohod ne moreta imeti uspeha, če udeleženci nimajo trdnega namena: odreči se grehu.

Delo za mir: Večkrat je nastopal tudi v vlogi sposobnega diplomata in delavca za mir, ko je moral posredovati med različnimi sprtimi strankami in vladarji, ki niso živeli po nauku Cerkve (Oton II. Bavarski, Albert Saški, Boleslav iz Šlezije).

Dela: Ohranjenih je 396 njegovih pridig v latinščini, 71 pa v nemščini.

Grob: Pokopali so ga v regensburški minoritski cerkvi St. Salvator. Relikviarij z njegovimi posmrtnimi ostanki hranijo v regensburški stolnici.

Zavetnik: pridigarjev.

Upodobitve: Prikazan je v frančiškanskem habitu s knjigo v levi roki, desna roka pa je dvignjena v blagoslov. Različne upodobitve ga kažejo tudi, kako pridiga s prižnice ali drevesa.

Goduje: 14. decembra.

Misel: »Pri povzdigovanju Najsvetejšega zakramenta se zdi, kakor bi duhovnik želel reči tri stvari: glejte Božjega Sina, ki zaradi nas kaže svoje rane nebeškemu Očetu; glejte Božjega Sina, ki je bil zaradi nas povzdignjen na križ; glejte Božjega Sina, ki bo prišel sodit žive in mrtve.«