A kako lahko začnemo celiti razkole, ki nas obdajajo? Namesto da bi priskrbeli niz navodil, se je pogosto bolje zgledovati po nekom, ki je že skrbel za mir, in se učiti od njega. Vsi poznamo sodobne osebe, kot so papež Janez Pavel II., mati Terezija in Martin Luther King mlajši. Lahko pa najdemo tudi osupljiv zgled človeka v Novi zavezi, ki je s svojim prizadevanjem pomagal rešiti prvo Cerkev pred razpadom, ko se je ravno začela širiti.

»Sin tolažbe«

Temu prinašalcu miru je bilo ime Barnaba. Bil je zaupen sopotnik apostola Pavla. Prvič ga srečamo v četrtem poglavju Apostolskih del:

Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval. Tudi Jožef, levit, po rodu s Cipra, ki so ga apostoli klicali Barnaba (to v prevodu pomeni »Sin tolažbe«), je prodal svojo njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov (Apd 4,32–37).

Apostoli so mu celo dali vzdevek »Barnaba«, kar pomeni »Sin tolažbe«.

Zakaj je Luka, pisec Knjige apostolskih del, izpostavil levita Jožefa, »po rodu s Cipra«, izmed vseh vernikov, ki so darovali svojo lastnino (prim. Apd 4,36–37)? Ta mož je gotovo izstopal zaradi vzora in sposobnosti, da je spodbujal druge člane skupnosti. Apostoli so mu celo dali vzdevek »Barnaba«, kar pomeni »Sin tolažbe«. Torej že vemo nekaj pomembnega o njem: dobro je vplival na skupnost in drugim učencem pomagal v novem življenju v Kristusu.

Barnaba prevzame pobudo

Barnaba naslednjič srečamo v devetem poglavju Apostolskih del, po pretresljivem Pavlovem spreobrnjenju. Pavel je nekaj časa ostal z učenci v Damasku, a ker se je bal za življenje, je odpotoval v Jeruzalem, da bi se tam pridružil učencem (prim. Apd 9,23–24). Toda v jeruzalemski skupnosti so se ga še vedno bali (prim. Apd 9,26). Niso povsem verjeli njegovi zgodbi o spreobrnjenju. Kaj, če je Pavel načrtoval, da jih bo prijel? Barnaba pa je sklenil zadeve vzeti v svoje roke in se sestati z novim učencem:

Tedaj se je zanj zavzel Barnaba in ga predstavil apostolom. Povedal jim je, kako je Savel med potjo videl Gospoda, ki mu je govoril, in kako je v Damasku brez strahu nastopal v Jezusovem imenu. Poslej se je [Pavel] z njimi družil v Jeruzalemu in pogumno govoril v Gospodovem imenu (Apd 9,27–28).

Barnaba je namesto da bi dovolil, da bi se težave nadaljevale, zaupal v Boga in poskušal razrešiti zadeve.

Barnaba je prepoznal brezizhoden položaj med Pavlom in člani jeruzalemske skupnosti. A namesto da bi dovolil, da bi se težave nadaljevale, je zaupal v Boga in poskušal razrešiti zadeve. Spoštoval je njegov položaj v družbi, zato je zmogel pomiriti učence v Jeruzalemu, da se je Pavel resnično spreobrnil. In tako je apostol lahko zaživel med njimi in oznanjal veselo blagovest (prim. Apd 9,28).

Ta zgodba nam razkriva dve lastnosti, ki sta Barnabu pomagali pomiriti nesoglasje med Pavlom in jeruzalemsko skupnostjo. Prvič, bil je pogumen. Ni omahoval in je tvegal v veri, tudi ko ni vedel, kako se bo vse skupaj razpletlo. Drugič, ni hotel biti nedejaven opazovalec, temveč je prevzel pobudo in poiskal Pavla.

Vodil ga je Sveti Duh

Prva Cerkev je hitro rasla, celo med Nejudi. To je gotovo presenetilo jeruzalemske učence, ki so bili Judje. Kako se je to zgodilo? Luka nam pripoveduje, da so nekateri grško govoreči judovski učenci zaradi preganjanja po Štefanovem mučeništvu pobegnili v Antiohijo (prim. Apd 11,19). »Gospodova roka« je bila z njimi, ko so tam oznanjali evangelij, in mnogi pogani so se spreobrnili (prim. Apd 11,21). Ko je novica o teh dogodkih prišla v Jeruzalem, so učenci tja poslali Barnaba, da bi preveril, kaj se dogaja:

Ko je prišel tja in videl Božjo milost, se je razveselil in spodbujal vse, naj z vsem srcem ostanejo zvesti Gospodu, kakor so se namenili. Bil je dober človek, poln Svetega Duha in vere. In veliko ljudi se je pridružilo Gospodu (Apd 11,23–24).

Sveti Duh je pomagal Barnabu sprejeti misel, da Bog dela nekaj novega.

Pogani in Judje so se že dolgo sovražili, zato bi Barnaba zlahka naletel na kočljiv položaj. Našel pa je novo skupnost učencev! Zanimivo je, da je Luka prekinil pripoved v tem odlomku, da je opisal Barnaba kot človeka, ki je »poln Svetega Duha in vere« (Apd 11,24). Jasno, zdelo se mu je pomembno vključiti to opažanje. Sveti Duh je pomagal Barnabu sprejeti misel, da Bog dela nekaj novega. Vzel si je čas za opazovanje in poslušanje, namesto da bi ravnal nepremišljeno ali si ustvaril zmotno mnenje o ljudeh v Antiohiji.

Člani jeruzalemske skupnosti so vedeli, da je Barnaba veren in zvest mož, zato so mu povsem zaupali. In zato so verjeli pozitivnemu poročilu o novih vernikih, ki ga je poslal nazaj. Tako je Barnaba postal srednik miru med judovskimi in nejudovskimi učenci. Pavla je celo vzel s seboj v Antiohijo, da je tam oznanjal evangelij: »Vse leto sta delovala skupaj v tamkajšnji Cerkvi in poučevala veliko množico« (Apd 11,26).

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (3/2024).