Sveti Apolonij, mučenec, goduje 22. aprila

Apolonij je bil vpliven rimski aristokrat, filozofsko izobražen mož, ki je užival ugled in spoštovanje. Po vsej verjetnosti je na njegovo spreobrnitev v krščanstvo vplival sveti Justin. Oblastem ga je naznanil suženj, ki mu je sodnik Perenij zaradi izdaje ukazal potreti kosti, Apolonija pa je povabil, naj se zagovarja pred senatom. Cesar Komod, ki je bil takrat na oblasti, sicer kristjanom ni bil sovražen, so pa bili njegovi uslužbenci nagnjeni k podkupljivosti, najbolj ravno sodnik Perenij. Ta je rad obsojal cesarske podložnike, da bi si po njihovi smrti lahko prilastil njihovo bogastvo. Apolonij se je moral pred sodno obravnavo na dolgo in široko opravičevati, s čimer je želel sodnik vzbuditi vtis, da mu je naklonjen in mu želi pomagati. Apolonij je ostal ves čas stanoviten, zato je bil na koncu obsojen na smrt z mečem. Ohranjeno je poročilo o njegovih zasliševanjih in mučeništvu, iz katerega objavljamo nekaj odlomkov.

»Prokonzul Perenij je rekel: ‘Premisli se in me poslušaj, Apolonij, in prisezi pri sreči našega Gospoda, cesarja Komoda!’ Apolonij pa je dejal: ‘Dobro me poslušaj, Perenij, imel bom resen in zakonit zagovor. Kdor obrne svoje misli od pravičnih, lepih in občudovanja vrednih božjih zapovedi, je nepravičen, nesvet in res brezbožen. Kdor pa obrne svoje misli od krivice, nezakonitosti in hudobije in ubeži gospostvu grehov ter se več ne vrne k njim, ta je pravičen. In veruj mi, Perenij, da nas je vzvišenih in krasnih zapovedi naučila božja Beseda, ki pozna vse človeške misli …

Poznam senatski odlok, postal pa sem častilec Boga, da ne bi častil malikov, ki so jih izdelale roke. Zato nikdar ne bom molil zlata ali srebra ali brona ali železa ali lesenih in kamnitih lažnih bogov. Saj ti ne vidijo in ne slišijo, ker so dela kiparjev, zlatarjev in strugarjev. Rezbarije človeških rok so, ki se same od sebe ne gibljejo. Služim pa Bogu v nebesih in molim samo njega, ki je vsem ljudem vdihnil živo dušo in sleherni dan vsem daje življenje. (...)

Prokonzul Perenij je rekel: ‘Apolonij, ali s tako odločitvijo rad umreš?’ Apolonij je dejal: ‘ Rad sicer živim, a smrti se ne bojim iz ljubezni do življenja, večnega življenja, kajti nič ni dragocenejšega od življenja, večnega življenja, ki je nesmrtnost duše, katera je v tem življenju lepo živela … Gospodova beseda, Perenij, je za srce to, kar je luč za oči. Če človek govori nerazumnim, jim to nič ne koristi, kakor ne sončna svetloba, ki sije slepcem …

Ko Perenij izreče sodbo, Apolonij konča z besedami: ‘Zahvaljujem se mojemu Bogu, prokonzul, z vsemi, ki izpovedujejo Boga, vsemogočnega, in njegovega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa in Svetega Duha, tudi za to tvojo sodbo, ki je zame odrešilna.’«