Mož, ki je Jezusove besede »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih« vzel zares. Podedovano imetje je razdelil revežem in se umaknil v puščavo. Tam je začel meniško življenje, skušnjavam pa se je zoperstavil z molitvijo. Prašiček in zvon ob njem kažeta, da so redovniki gojili prašiče, ki so okrog vratu nosili zvonček, da so se lahko prosto pasli po deželi. Sv. Anton pa je znan predvsem po askezi, tudi od besed, saj v puščavi dolgih dvajset let ni spregovoril niti ene. Toliko bolj je zgovorna misel, ki jo je izrekel pred svojo smrtjo: »Nikoli se ne naveličajte spoznavati Boga in vedno delajte dobro. Ne glede na to, kako dolgo služite Bogu, začnite vsak dan na novo – kot bi bil vsak dan prvi.« Nagovarja tudi v tem času, kajne?

V prikladnih dneh za nove začetke smo. Tudi v molitvenem življenju družine. Včasih ni treba velikih besed: blagoslovimo drug drugega z znamenjem križa pred odhodom od doma. Naj to govori samo zase.