Zavetnik: Je zavetnik Milana in Bologne, čebelarjev in svečarjev, čebel ter domačih živali; študentov, šolarjev, policistov in varnostnikov.

Sveti Ambrož, škof in cerkveni učitelj

Zaradi pravičnosti in spoštovanja, ki ga je užival med katoličani pa tudi arijanci, so visokega cesarskega uradnika Ambroža soglasno izbrali za milanskega škofa. Da bi svojo službo lahko vestno in odgovorno opravljal, se je temeljito poučil v teoloških, zlasti svetopisemskih vedah, in postal škof, ki so se mu morali ukloniti celo cesarji, ljudstvo pa ga je naravnost oboževalo. Tudi zaradi njegovih pridig, ob katerih se je spreobrnil celo veliki učenjak sv. Avguštin.

Ime: Latinsko ime Ambrosius razlagajo z grškima besedama ambrosios in ambrotos, ki pomenita »nesmrten, božji, božanski«. Od tod je tudi izpeljanka ambrozija, »jed bogov, ki daje nesmrtnost in je ljudem prepovedana«.

Rodil se je 1eta 339 (ali leto kasneje) v Trierju v Nemčiji,

umrl pa 4. aprila 397 v Milanu v Italiji.

Družina: Rodil se je v visoki rimski meščanski plemiški krščanski družini. Njegov oče Avrelij Ambrož je bil prektorijski prefekt za Galijo, mati pa je bila učena in zgledna krščanska žena. Imel je brata in sestro, ki ju tudi častimo kot svetnika. Brat Satir goduje 17. septembra, sestra Marcelina pa 17. julija.

Škofija: Milanska nadškofija je največja v Evropi, ustanovljena je bila okoli leta 200, čeprav izročilo navaja, da je tu oznanjal evangelij že apostol Barnaba. Na ozemlju nadškofije živi danes dobrih 5 milijonov ljudi, od tega je 95 % katoličanov v 1104 župnijah. Od leta 2011 jo vodi kardinal Angelo Scola. Ambrož je škofijo vodil od leta 374 do smrti.

Prednik: Avksencij, arijanski škof (355–374).

Naslednik: Simplicijan (397–400).

Delovanje: Poleg tega, da je bil imeniten pridigar in zaščitnik ubogih ter Cerkve, je bil odličen svetovalec trem cesarjem, zelo je ljubil liturgijo, vanjo je uvedel ljudsko, »ambrozijansko petje«, prvi je tudi uporabil izraz »maša«.

Duhovnost: Bil je mož trdne in neomajne vere, molitve in junaške odpovedi. Ko je postal škof, je vse svoje veliko imetje razdelil ubogim in tudi sicer vedno skrbel zanje. Pospeševal je vsakdanjo molitev, češčenje svetnikov, v visoki časti je imel deviški stan in češčenje Device Marije.

Dela: Zapustil je bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridig, pisem in himen.

Zavetnik: Je zavetnik Milana in Bologne, čebelarjev in svečarjev, čebel ter domačih živali; študentov, šolarjev, policistov in varnostnikov.

Upodobitve: Njegova najstarejša upodobitev je na mozaiku iz l. 470, ki velja za prvi svetniški portret. Njegovi atributi so: panj (ker je bil marljiv kot čebela), knjiga, pisalno pero, golob, bič, otrok v zibelki ali model cerkve, včasih tudi čebelarski klobuk.

Življenjepis: Prvi je Ambrožev življenjepis napisal njegov tajnik Pavlin.

Grob: Njegovo truplo počiva v steklenem relikviariju v kripti milanske bazilike mučencev, ki jo je sam postavil in dal posvetiti sv. Gervaziju in Protaziju. Ko so v njej pokopali sv. Ambroža, pa so baziliko poimenovali po njem.

Goduje: 7. decembra.