FOTO: splet/arhiv Družine.

Sveta Terezija Avilska (1515–1582), imenovana tudi Velika, je svoje življenje popisala v avtobiografskem delu Življenje Terezije Jezusove, s podnaslovom Knjiga Božjega usmiljenja. Zelo pomembni sta tudi njeni deli Notranji grad, ki je eno od poglavitnih del v krščanski mistični literaturi, in Pot popolnosti, ki velja za nekakšen učbenik notranje molitve.

Terezija je bila vzgojena v krščanskem duhu in je že v otroštvu rada prebirala življenjepise svetnikov, ki so jo močno navdihovali.

Zgodaj ji je umrla mati, kar jo je zelo prizadelo, oče pa jo je poslal v samostan k sestram avguštinkam v Avili. Pogosto je bila bolehna, a molitev, v kateri je stalno napredovala, ji je pomagala, da je vdano prenašala trpljenje.

Mučili so jo notranji boji, imela pa je tudi več duhovnih videnj in pogosto je premišljevala Jezusovo trpljenje.

Prenova karmeličanskega reda

Terezija se je odločila za temeljito prenovo karmeličanskega reda, da bi bil bolj podoben prvotnemu načinu samostanskega življenja. Uvedla je stroge predpise, živela je v popolnem uboštvu in brez lastnine. Čas je preživljala v klavzuri in se ukvarjala s pisanjem.

Kljub mnogim nasprotovanjem je ustanovila kar 17 ženskam samostanov, na njeno pobudo pa so prenovili tudi moško vejo karmeličanskega reda. Ustanavljanje samostanov je natančno popisala v svojih delih.

Po njeni smrti se je njeno čaščenje hitro razširilo po Iberskem polotoku. Leta 1617 je bila imenovana za zavetnico Španije. Ta naziv si deli z apostolom Jakobom. Oba svetnika sta med Španci zelo priljubljena.

Leta 1622 jo je takratni papež Gregor XV. razglasil za svetnico. Zanimivo je, da je naziv cerkvene učiteljice dobila mnogo kasneje – to se je zgodilo šele leta 1970. Sveta Terezija Avilska in sveta Katarina Sienska sta bili namreč prvi ženski svetnici, ki jima je Cerkev podelila ta častni naziv.


Preberite še:
- Jezusova ljubljenka
- Janez Henrik Newman