Redovnica, devica, mistikinja

Zavetnica: Južne Amerike, Peruja, Filipinov, Zahodne Indije, Lime; vrtnarjev in cvetličarjev, priprošnjica proti poškodbam, proti izpuščajem, ob porodu, pri družinskih sporih.

Globoko mistično življenje, številna razodetja in videnja ter neprestana molitev in skrajno spokorno življenje so iz Roze naredili svetnico, ki jo danes postavljamo ob bok sv. Katarini Sienski in Tereziji Veliki. Kljub izrazito kontemplativni naravnanosti pa je imela Roza tudi velik čut za ubožce, ki jim je stregla, ter za misijonsko delo, ki ga je goreče podpirala.

Ime: Pri krstu je dobila ime Isabel Marija de Flores. Elizabeta izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega« (El – Bog, šeba – sveto število sedem, na katero so prisegali). Kasneje so jo klicali Roza, Roža.

Rodila se je 20. aprila 1586 v mestu Lima, prestolnici Peruja, umrla pa 24. avgusta 1617, prav tako v Limi.

Družina: Bila je deseta od trinajstih otrok bogatih španskih priseljencev. Njen oče Gašper Flores je bil častnik v imperialni vojski, mati Marija de Oliva pa je bila po izvoru kreolka.

Skupnost: Ker ni bilo v mestu nobenega ženskega reda, je oblekla obleko sester tretjega reda sv. Dominika in živela ločeno od družine na domačem vrtu. Kasneje je ustanovila prvi samostan kontemplativnega reda v Južni Ameriki.

Kreposti: Že od otroštva dalje je mislila predvsem na pokoro, si izmišljala vedno nove spokorne vaje, nosila spokorno srajco, se bičala, spala na dveh deskah, se postila. Veliko je molila in premišljevala, z ročnim delom pa podpirala domačo družino. Njeno življenje je bilo poponoma osredinjeno v Kristusu. Bila je deležna številnih mističnih razodetij in nevidnih stigem.

Upodobitve: Skoraj vedno je upodobljena kot mlada žena v črnem redovnem oblačilu, na glavi pa nosi venec iz vrtnic. Na nekaterih slikah drži ta venec Jezušček, pogosto pa ima šopek vrtnic tudi v rokah. Njeni drugi atributi so še: slavček, zajec in sidro.

Zadnje besede: »Jezus, Jezus, Jezus, bodi z menoj!«

Goduje: 23. avgusta, v nekaterih deželah Latinske Amerike pa še po starem koledarju, 30. avgusta.

Beatifikacija: Papež Klemen IX. jo je za blaženo razglasil 15. aprila 1668, za svetnico pa 2. aprila 1671 papež Klemen X.

Grob: Ko je umrla, so morali pokop nekajkrat preložiti, tako velika množica ljudi jo je hotela še enkrat videti. Najprej so jo pokopali zraven velikega oltarja v dominikanski cerkvi Santo Domingo v Limi, kasneje pa v kapeli sv. Katarine Sienske.

Misel: »Gospod, pomnoži moje trpljenje, z njim pa pomnoži tudi ljubezen do Tebe v mojem srcu.«