Da so imeli težavo s puberteto tudi v sveti družini, je morda za koga presenetljivo, pa ne bi smelo biti, tudi ta je bila pač družina kakor vsaka druga, z vsemi lepotami in težavami vred, tudi preizkušnjami najstništva. Odraščajoči Jezus, ki je bil ravno pred tem, da postane odrasel mož, »sin postave« (bar micva), sicer ni počel posebno velikih traparij, a se je vseeno skregal, uprl in odšel od svojih staršev ter tako pokazal, da je njegova pot drugačna. Da hoče nekaj več kot vsak najstnik.

Mnogi starši imajo s tem velike težave. Menijo namreč, da je mladostniško odhajanje, ki se pokaže kot otrokov upor, nekakšen poraz njihove vzgoje, da otroku preprosto ni mar za to, kar je njim tako sveto in pomembno. Zato se velikokrat zgodi, da ga še bolj privežejo nase, ga zaprejo za zid lastnih pričakovanj in od njega zahtevajo slepo zvestobo. Vendar je tako le še slabše, otrok se začne čutiti ujetega v svoji družini in si želi čimprej zbežati iz nje. In kakor mlajši izgubljeni sin s...