Da bi resnice evangelija prevedla v nov jezik, sta sveta brata Ciril in Metod morala dobro poznati notranji svet tistih, ki sta jim nameravala oznanjati Božjo besedo s podobami in pojmi, ki so jim zveneli znano. Pravilno cepljenje pojmov Svetega pisma in konceptov grške teologije v kontekst zelo različnih zgodovinskih izkušenj in misli se jima je zdelo nujen pogoj za uspešno misijonarsko dejavnost. To je bila nova metoda kateheze. Da bi branil njeno legitimnost in dokazal njeno dobrost, sveti Metod ni okleval – najprej skupaj s svojim bratom, nato pa sam – ponižno sprejeti vabila v Rim, kjer sta ju leta 867 sprejela papež Nikolaj I. in leta 879 papež Janez VIII., ki je želel primerjati nauk, ki sta ga učila na Velikem Moravskem, z naukom, ki sta ga skupaj s svojimi zmagoslavnimi relikvijami pustila sveta apostola Peter in Pavel na prvem škofovskem sedežu Cerkve.

Učenje jezika in miselnosti novih ljudstev, ki sta jim prinašala vero, je bilo resnično znamenje velikodušnega misijonarskega duha, prav tako kot je bila zgledna njuna odločenost, da upoštevata in prevzameta vse potrebe in pričakovanja slovanskih ljudstev.

Zaradi svoje velikodušne odločitve sta Ciril in Metod prava vzornika za vse misijonarje, ki so v različnih obdobjih sprejeli povabilo svetega Pavla, naj vsem postanejo vse, da bi vse odrešili.

Prevedel Igor Vojinovič