V zahodnem delu Posavskega hribovja lahko obiščemo kar dve »svetniški vzpetini«: Sveto goro in Sveto planino. Prva leži nad reko Savo severovzhod­no od Litije, druga je podaljšek 1132 metrov visokega Javorja, ki se dviga med Čemšeniško planino in Mrzlico. Na Sveti planini sto­ji cerkev Marijinega imena, ki je najvišje ležeča župnijska cer­kev v ljubljanski nadškofiji, k njej pa se bomo vzpeli iz Trbovelj, ki so že v celjski škofiji.

S semaforiziranega križišča v severnem delu Trbovelj, nedaleč od župnijske cerkve sv. Martina, krenemo za planinskimi oznakami po cesti Tončke Čeč. Pri kapelici zavijemo navkreber mimo čedalje redkejših hiš, ob katerih si zima in pomlad podajata roko. Na prisojnem bregu rastejo trobentice, med njimi švigata kuščarici, ki ju je prebudilo sonce, le nekaj korakov naprej pa je še polno snega.

Ko se cesta pri zadnji domačiji konča, nadaljujemo vzpon nad pašnikom, skozi pas drevja in znova nad pašnikom. Kmalu se nam z desne pridruži širša pot, ki nas pripelje do asfaltne ceste. Po njej gremo do križišča, kjer nas kažipot usmeri v Planinsko vas. Tam se cesta razgubi po dvoriščih, mi pa pri rumeni hiši zavijemo navkreber in zapustimo vas.



Na odprti in razmeroma položni južni strani Svete planine, od koder je lep pogled proti Mrzlici in Kumu, se nam pridruži še ena označena pot iz Trbovelj. Nazaj grede se lahko do izhodišča vrnemo tudi po njej. Če ji sledimo skozi gozd in po cesti, prispemo v naselje Klek. Tam pred križiščem zavijemo v levo med hiši in poiščemo neoznačeno pot, ki pelje v dolino. A to bo prišlo na vrsto šele pozneje. Zdaj hitimo mimo počitniških hišic v gozd, kjer se barva spomladanska resa. Pot se poševno po pobočju potegne na zahodno stran gore. Tam se položi in zravna, vendar je hoja po južnem snegu vseeno kar utrudljiva. Ko krenemo znova navkreber, se spredaj pokaže travnata strmina. Pot pelje krajši čas ob njej, nato se obrne in prek gozdnatega pobočja vzpne do župnijske cerkve Marijinega imena.

Cerkev na Sveti planini je v virih omenjena že v 15. stoletju. Legenda njen nastanek povezuje z neko od doma pregnano plemkinjo, ki je ob težkem porodu prosila za pomoč sv. Ano. Ker se je vse dobro izteklo, je dala na kraju, kjer je rodila, postaviti kapelo. K tej so začeli množično prihajati romarji, zato so tam sezidali cerkev. Valvasor je o njej zapisal, da stoji na meji med Kranjsko in Štajersko, in sicer tako, da je zvonik že na štajerski strani. V začetku 18. stoletja je prvotna cerkev pogorela, zato so postavili novo. Po drugi svetovni vojni so hrib in razloženo naselje pod njim preimenovali v Partizanski vrh, pred desetletjem pa so se domačini odločili za sedanje ime – Sveta planina.

Spominska plošča na kamnitem zidu pod cerkvijo, od koder je lep pogled na Trbovlje in Kum, pravi, da je na tem kraju stal planinski hotel Ana, last gostilničarja Gvidona Počivavška (1898–1952), postavljen septembra 1935, požgan aprila 1943. Danes se lahko okrepčamo v gostilni, ki stoji za cerkvijo. Čeprav je pot do nje v snegu zelo vabljiva in dobro uhojena, se splača prehoditi tudi tisto, ki pelje na bližnji vrh. Z ograjenega razgledišča na grebenu, ki na vzhodu odsekano pada v globino, je imeniten razgled. Na severu vidimo Javor, ki spada med najvišje vrhove v Posavskem hribovju. Izza njega na zahodu pogleduje Čemšeniška planina, na vzhodu pa Gora Oljka. Na tej strani sta v daljavi Pohorje in Konjiška gora ter veliko bliže Reška planina in Mrzlica, s pogledom pa objamemo še veliko drugih vrhov v bližnji in daljni okolici.



OSNOVNI PODATKI

Sveta planina (1011 m)

Izhodišče: Trbovlje.

Dostop: V Trbovlje se lahko pripeljemo po dolini reke Save, s Trojan čez Izlake in Zagorje ob Savi ali iz Prebolda čez preval Vrhe (724 m). Označena pot na Sveto planino prek Planinske vasi se začne na severnem koncu mesta, kjer zavijemo na cesto Tončke Čeč. Avto pustimo na enem od parkirišč v bližini.

Višinska razlika: 710 m.

Dolžina vzpona: 2 uri.

Kratek opis poti: Iz Trbovelj se vzpnemo do Planinske vasi, nad katero se pridružimo označeni poti prek Kleka. V prvem delu vzpona hodimo večinoma po odprtem, v drugem delu pa se pot skrije v gozd in potegne na zahodno stran gore. Tam gre dolgo časa naravnost, potem se obrne in vzpne do cerkve na Sveti planini. Nad njo je razgleden vrh, za njo pa gostilna, ki je odprta vse dni razen ob četrtkih. Pot je dobro označena in brez posebnih nevarnosti, le na vrhu ne smemo siliti k prepadnemu robu.

Zemljevid: Posavsko hribovje (zahodni del), 1 : 50.000.

NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Martina v Trbovljah je maša vsako nedeljo ob 8. in 10. uri.