Papež Frančišek je danes na trgu sv. Petra v Vatikanu razglasil za svetnika dva papeža. Prvič v zgodovini Cerkve sta svetnika postala dva papeža hkrati, prav tako prvič sta bila na kanonizaciji navzoča dva papeža. Pred začetkom slavja je bil zgodovinski prizor objem med papežem Frančiškom in Benediktom XVI.

Papež Frančišek je prijateljsko pozdravil svojega predhodnika ....


»V čast Svete in nedeljive Trojice, v povišanje katoliške vere, in v rast krščanskega življenja z oblastjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, blaženih apostolov Petra in Pavla in z našo oblastjo, potem ko smo zrelo preudarili in pogosto prosili za Božjo pomoč, in po nasvetu mnogih naših bratov odločamo in določamo, da sta blažena Janez XXIII. in Janez Pavel II. sveta, in ju vpisujemo v seznam svetnikov. Določamo, da ju je treba med svetimi v vesoljni Cerkvi častiti s pravo pobožnostjo«, je v latinščini pred navdušeno množico dejal papež Frančišek. Nato so na oder prinesli relikvije, ki jih je papež Frančišek poljubil.

Relikvije so prinesli sorodniki ....


Papež Frančišek je relikvije obeh papežev svetnikov poljubil ....

Slavje se je nadaljevalo s slovesnim bogoslužjem. Kanonizacijo je spremljalo 150 kardinalov, okoli tisoč škofov in šest tisoč duhovnikov z vsega sveta. Slovensko cerkev je zastopal predsednik škofovske konference Andrej Glavan. Slavja na Trgu sv. Petra se je udeležilo več kot 90 delegacij vlad in mednarodnih organizacij, od tega 24 voditeljev držav, navzoči so bili številni predsedniki vlad, dvorov in drugih religij. Vodja slovenske državne delegacije je bil predsednik državnega sveta.

Evangelij so brali v dveh jezikih ....

Papež učljivosti Duhu in papež družine

Oba papeža sta bila "duhovnika, škofa in papeža 20. stoletja. Poznala sta njegove tragedije, vendar ju te niso premagale. V njiju je bil močnejši Bog; močnejša je bila vera v Jezusa Kristusa, človekovega Odrešenika in Gospodarja zgodovine; močnejše je bilo v njiju Božje usmiljenje, ki se razkriva v teh petih ranah; močnejša je bila Marijina materinska bližina," je dejal papež Frančišek v kratkem nagovoru. "Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta pogledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim, nad njegovim križem; ni ju bilo sram "bratovega mesa", ker sta v vsakem trpečem človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža, polna paresije Svetega Duha, in sta pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o njegovem usmiljenju." papež Frančišek je dejal, da je prav to podoba Cerkve, ki jo je imel pred seboj drugi vatikanski koncil. "Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta sodelovala s Svetim Duhom, da bi Cerkev naredila táko, kot je bila, in jo posodobila po njeni izvirni fizionomiji, fizionomiji, kakršno so ji dali v teku stoletij svetniki. Ne pozabimo, da so prav svetniki tisti, ki dajejo Cerkvi napredek in rast. Pri sklicu koncila je Janez XXIII. pokazal prefinjeno učljivost Svetemu Duhu, se pustil voditi in je bil za Cerkev pastir, vodeni voditelj. To je bilo njegovo veliko služenje Cerkvi; bil je papež učljivosti Duhu. V tem služenju Božjemu ljudstvu je bil Janez Pavel II. papež družine. Tako je on sam nekoč rekel, da bi želel, da se ga spominjajo kot papeža družine. Rad to poudarjam, ko hodimo po poti sinode o družini in z družinami, po poti, ki jo z nebes on gotovo spremlja in podpira." papež Frančišek je sklenil, "naj oba nova sveta pastirja Božjega ljudstva posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti sinodalne poti učljiva Svetemu Duhu v pastoralnem služenju družini. Naj nas oba učita, da se ne bomo pohujševali nad Kristusovimi ranami, da se bomo poglabljali v skrivnost božanskega usmiljenja, ki vedno upa, vedno odpušča, ker vedno ljubi." (nagovor papeža Frančiška objavljamo v celoti (spodaj).

Vzdrušje med dveurnim slavjem kanonizacije je "čustveno in svečano", so z SMSi sporočali domov slovenski romarji. Romarjem je prizaneslo tudi vreme - čeprav so napovedovali dež in plohe, je padlo le nekaj kapljic.

Blagoslov oltarja in relikvij ....

Na slavje je na povabilo papeža Frančiška prišel tudi papež Benedikt XVI. 





Objavljamo celoten nagovor papeža Frančiška (prevod br. Miran Špelič)

V središču te nedelje, ki zaključuje velikonočno osmino in jo je Janez Pavel II. poimenoval nedelja Božjega usmiljenja, so poveličane rane vstalega Jezusa.

Pokazal jih je že, ko se je prvič prikazal apostolom, na sam večer dneva po soboti, na dan vstajenja. Tisti večer pa ni bilo Tomaža; in ko so mu drugi povedali, da so videli Gospoda, je odgovoril, da ne bo veroval, če ne bo videl tistih ran in se jih dotaknil. Osem dni kasneje se je Jezus ponovno prikazal v dvorani zadnje večerje sredi apostolov in tam je bil tudi Tomaž; obrnil se je nanj in ga povabil, naj se dotakne njegovih ran. In tedaj je ta iskreni človek, ta človek, ki je bil vajen vse osebno preveriti, pokleknil pred Jezusa in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).

Jezusove rane so pohujšanje za vero, so pa tudi potrdilo vere. Zato na telesu vstalega Kristusa rane ne izginejo, pač pa ostanejo, ker so te rane trajno znamenje Božje ljubezni do nas in so nujno potrebne za vero v Boga. Ne za vero v obstoj Boga, ampak za vero, da je Bog ljubezen, usmiljenje, zvestoba. Sveti Peter navaja Izaija in piše kristjanom: »Po njegovih ranah smo ozdraveli« (1 Pt 2,24; prim. Iz 53,5).

Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta pogledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim, nad njegovim križem; ni ju bilo sram bratovega mesa (prim. Iz 58,7), ker sta v vsakem trpečem človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža, polna paresije Svetega Duha, in sta pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o njegovem usmiljenju.

Bila sta duhovnika, škofa in papeža 20. stoletja. Poznala sta njegove tragedije, vendar ju te niso premagale. V njiju je bil močnejši Bog; močnejša je bila vera v Jezusa Kristusa, človekovega Odrešenika in Gospodarja zgodovine; močnejše je bilo v njiju Božje usmiljenje, ki se razkriva v teh petih ranah; močnejša je bila Marijina materinska bližina.

V teh možeh, ki sta zrla Kristusove rane in sta pričala o njegovem usmiljenju, je prebivalo »živo upanje« skupaj z »neizrekljivim in poveličanim veseljem« (1 Pt 1,3.8). Upanje in veselje, ki ju vstali Kristus daje svojim učencem, ki jim ju nič in nihče ne more vzeti. Velikonočno upanje in veselje, ki sta šli skozi topilnico razgalitve, izpraznjenja, bližine grešnikov do skrajnosti, vse do slabosti zaradi grenkobe tistega keliha. To sta upanje in veselje, ki sta ju sveta papeža prejela v dar od vstalega Gospoda in sta ju tudi sama v obilici dajala Božjemu ljudstvu ter za to prejela večno hvaležnost.

To upanje in to veselje je bilo mogoče zaznati v prvi skupnosti verujočih v Jeruzalemu, o kateri nam govorijo Apostolska dela (prim. 2,42-47). To je skupnost, kjer živijo bistveno vsebino evangelija, to je ljubezen, usmiljenje, v preprostosti in bratstvu.

In to je podoba Cerkve, ki jo je imel pred seboj drugi vatikanski koncil. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta sodelovala s Svetim Duhom, da bi Cerkev naredila táko, kot je bila, in jo posodobila po njeni izvirni fizionomiji, fizionomiji, kakršno so ji dali v teku stoletij svetniki. Ne pozabimo, da so prav svetniki tisti, ki dajejo Cerkvi napredek in rast. Pri sklicu koncila je Janez XXIII. pokazal prefinjeno učljivost Svetemu Duhu, se pustil voditi in je bil za Cerkev pastir, vodeni voditelj. To je bilo njegovo veliko služenje Cerkvi; bil je papež učljivosti Duhu.

V tem služenju Božjemu ljudstvu je bil Janez Pavel II. papež družine. Tako je on sam nekoč rekel, da bi želel, da se ga spominjajo kot papeža družine. Rad to poudarjam, ko hodimo po poti sinode o družini in z družinami, po poti, ki jo z nebes on gotovo spremlja in podpira.

Naj oba nova sveta pastirja Božjega ljudstva posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti sinodalne poti učljiva Svetemu Duhu v pastoralnem služenju družini. Naj nas oba učita, da se ne bomo pohujševali nad Kristusovimi ranami, da se bomo poglabljali v skrivnost božanskega usmiljenja, ki vedno upa, vedno odpušča, ker vedno ljubi.

Po uradnih podatkih Vatikana naj bi slavje spremljalo 800 tisoč romarjev, mnogi mediji pišejo o milijonski množici.


Slavja se je med drugim udeležilo okoli tisoč škofov in šest tisoč duhovnikov z vsega sveta. (Fotografije: splet)


 
Povabljene je na stolih čakal aktualni izvod časopisa Osservatore Romano - na naslovnici je bil papež Janez Pavel II. leta 1999 v Mariboru ...


Papeža svetnika sta bila upodobljena na številnih spominkih, ki jih bodo ...


...romarji ponesli na vse konce sveta ...


Več sto tisoč romarjev ni prišlo do trga sv. Petra, zanje je bilo postavljenih 18 velikanskih ekranov po vsem mestu. 
Takole je bilo na slavnem rimskem trgu Piazza Navona (foto: Alen Salihovič)


Ob koncu slavja je papež milijonsko množico pozdravil tudi od blizu iz papamobila ...