Še sama ne vem, kako, ampak naenkrat nisem čutila več ne žalosti ne jeze in ne razočaranja. Drugič mi je bilo neprijetno pred nekim obiskom. Tesnobno sem ponoči čakala jutra in se zavedela, da v roki držim rožni venec. Niti ne vem, ali sem ga zares molila, a me je v nekem trenutku navdal pogum, v starem jeziku bi temu morda rekli »srčna moč«, in ves strah se je povsem razblinil. V nekaterih stvareh, ki se mi zdijo pomembne, ne vidim sadov uslišanja. Če sem spoznala, da nam križ prinaša novo obzorje, je tudi del križa neuslišana molitev. Sveta ne krojim jaz in moje želje, ampak Bog, ki ve veliko več in dlje in ki mu med drugim največ pomeni človekova svoboda.