Friderik Baraga, ki je luč sveta zagledal 29. junija 1797 v Mali vasi pri Trebnjem in bil še isti dan krščen v Dobrniču, je bil velik človek pred Bogom in ljudmi. Sposobnosti, ki jih je imel, je daroval za oznanjevanje in posvečevanje ljudi. Izbral si je pot duhovnika in misijonarja. Naredil je tisto, kar naj bi vsak kristjan, še posebej pa duhovnik delal – imel rad Boga in ljudi, kakršnekoli.

Z ljubeznijo je ob Michiganskih jezerih oskrboval najprej vse priseljence iz Evrope, potem pa tudi domorodne Indijance iz plemen Očipva in Otava. Oskrboval jih je kot dušni pastir z veroukom, molitvenikom, zakramenti, zavzemal se je za njihovo izobrazbo v pisanju, računanju, obrtništvu, odvračal jih je od alkohola, napisal slovnico …

Krplje so bile njegova obvezna oprema, saj je peš obiskoval misijonske postojanke po redko naseljeni pokrajini tudi pozimi. Umrl je 19. januarja 1868 v Marquettu v škofijski hiši v hudem mrazu in velikem snegu. Zaradi obilice snega na pogrebu ni bilo veliko ljudi.

Pri bogoslužju v Trebnjem, ki ga bo v petek vodil Franci Petrič, bomo molili za uspešen zaključek postopka za svetništvo. Naj bo ozdravljenje na Baragovo priprošnjo v Vatikanu kmalu razglašeno za čudež.

Molitev za beatifikacijo častitljivega božjega služabnika Friderika Ireneja Baraga

Vsemogočni Bog, Oče luči, ki od tebe pride vsak dober dar in ki si nam po svojem častitljivem služabniku škofu Frideriku Ireneju Baragu poslal tako velikega misijonarja, učitelja in pastirja, usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet k zveličanim.

To prosimo po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu …

/na Baragovo priprošnjo mi podeli milost…
uslišanja sporočite na škofijski ordinariat Novo mesto/