Zavetnik: Sudana.

Sveta Jožefina Bakhita, sužnja, redovnica

Darfur, ena najbolj preizkušanih pokrajin v Sudanu, ima od leta 2000 svojo prvo svetnico in zavetnico, Jožefino Bakhito. Potem ko je bila ugrabljena, je morala kot sužnja deset let preživeti najstrašnejša ponižanja in mučenja, dokler ni bila leta 1889 v Italiji osvobojena. Sporočilo njenega življenja je zgovorno za vse čase: nujnost odpuščanja in sprave iz vsega srca ter hvaležnost za trpljenje, po katerem nas Bog vodi bliže k sebi.

Ime: Bakhita (to ime so ji nadeli njeni ugrabitelji) pomeni »tista, ki je srečna«. Jožefina pa je ženska oblika imena Jožef, ki v hebrejščini pomeni »naj (Bog) doda (potomstvo)«.

Rodila se je leta 1869 v vasi Olgossa v pokrajini Darfur v Sudanu v Afriki,

umrla pa 8. februarja 1947 v samostanu Schio v italijanski provinci Vicenza, Italija.

Družina: Pripadala je boljšemu sloju prebivalstva Daju; njen oče je bil brat vaškega poglavarja, spoštovan in razgledan. Imela je še tri brate in tri sestre.

Ugrabitev: Pri sedmih letih so jo v Kartumu ugrabili arabski trgovci s sužnji in jo kar petkrat prodali. Živela je v takem strahu, da je za vedno pozabila svoje rojstno ime.

Suženjstvo: Deset let je nosila suženjske verige in veliko pretrpela zaradi nepojmljive krutosti svojih gospodarjev. Najhuje je bilo pri nekem turškem generalu, ko jo je njegova žena dala tetovirati. Kar 114 rezov so ji naredili po vsem telesu ter ji na rane vtirali soli, da se ne bi zacelile. Leta 1885 jo je kupil italijanski konzul in jo odpeljal v Italijo, kjer je nazadnje delala kot varuška v družini Avgusta Michieli. Tu je končno postala svobodna.

Spreobrnjenje: V Italiji se je spoznala s krščanstvom in 9. januarja 1890 jo je beneški patriarh, poznejši papež Pij X., krstil, birmal in ji podelil prvo sveto obhajilo. Pri krstu je dobila imena Jožefina Margareta in Fortunata.

Skupnost: Leta 1893 je vstopila v samostan sester kanosijank in večino svojega redovnega življenja preživela kot kuharica, zakristanka in vratarica ter vzgojiteljica mladih redovnic, ki so se pripravljale za misijonsko delo v Afriki. Družbo kanosijank ali hčera ljubezni je leta 1808 ustanovila sveta Magdalena iz Canosse. Njihovo poslanstvo je opravljanje del usmiljenja in verska vzgoja izgubljenih otrok.

Zavetnica: Sudana.

Upodobitve: Na fotografijah je v preprosti črni redovni obleki, s knjigo in svetinjo Žalostne Matere božje.

Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 razglasil za blaženo, 1. oktobra 2000 pa za svetnico.

Goduje: 8. februarja.

Zadnje besede: Umrla je na soboto, zato je vzkliknila: »Da, tako sem srečna. Naša Gospa … Naša Gospa.«

Misel: »Pokleknila bi pred njimi, poljubila njihove roke in se jim zahvalila. Če ne bi bilo njih, ne bi nikoli postala božji otrok in Kristusova nevesta.« (To je odgovorila, ko so jo vprašali, kaj bi naredila, če bi se srečala s tistimi, ki so ji povzročili toliko gorja.)