Zavetnik: Peruja in Tarragone.

Sveta Jedrt Velika iz Helfte, redovnica, mistikinja

Imajo jo za največjo nemško mistikinjo, čeprav je bila dolgo časa »pozabljena«, izpodrivala so jo druga imena, celo zamenjavali so jo z njeno soimenjakinjo, opatinjo sv. Jedrt iz Hackeborna (zato ima na upodobitvah opatsko palico). Šele ko je v 16. in 17. stoletju znova oživela pobožnost do Srca Jezusovega, so spet odkrili in izdajali njene spise, saj je prav ona odločilno prispevala k temu češčenju. Njena dela sta zelo cenila tudi sv. Terezija Avilska in sv. Frančišek Saleški.

Sveta Jedrt Velika iz Helfte, redovnica, mistikinja


Ime: Ime Jedrt izhaja iz nemškega Gertrud, to pa je zloženo iz starovisokonemških besed ger »kopje« in trut »ljub, zvest«.

Rodila se je 6. januarja 1256 v Eislebnu v Turingiji v Nemčiji,

umrla pa 13. novembra 1302 v Helfti, prav tako v Nemčiji.

Družina: O njeni družini in otroštvu ne vemo nič, razen tega, da so jo petletno – po vsej verjetnosti kot siroto – pripeljali v samostan v Helfti in je tam živela vse do svoje smrti.

Skupnost: Takoj ko je Jedrt dosegla predpisano starost, je naredila zaobljube in postala ena izmed redovnic, ki so v samostanu v Helfti živele po vodilu sv. Benedikta, prevzele pa so tudi nekatere posebnosti cistercijanov.

Dela: Jedrt si je od leta 1289 dalje zapisovala svoja mistična doživetja, na podlagi katerih je izšlo obsežno delo v petih knjigah z naslovom »Poslanec božje ljubezni«. Napisala je še »Duhovne vaje« ter »Knjigo posebnih milosti« o sveti Mehtildi iz Hackeborna.

Videnja: 27. januarja 1281 je imela petindvajsetletna Jedrt prvo videnje Kristusa in odtlej je vse do smrti nenehno doživljala globoko občutene združitve s Kristusom. Za skoraj vsa njena videnja in razsvetljenja pa so dali pobudo liturgični prazniki.

Sposobnosti: Jedrt je bila zelo izobražena, imela je izreden čut za lepoto, ustvarjalno domiselnost in dar oblikovanja.

Duhovnost: Zanjo je značilna želja, da bi se darovala za posvečenje sveta. Njena duhovnost in dela so zelo vplivala na razvoj češčenja Srca Jezusovega, napisala je tudi več vzklikov za litanije Srca Jezusovega.

Zavetnica: Peruja in Tarragone.

Upodobitve: Upodabljajo jo kot redovnico, včasih tudi kot opatinjo. Skoraj na vseh upodobitvah ji je dodano goreče srce, ki simbolizira njeno gorečo ljubezen do Jezusa. Ostali njeni atributi so: knjiga, pisalno pero in križ. Pogosto nosi na desni roki sedem prstanov. Upodabljajo pa tudi njena videnja.

Beatifikacija: Uradno je niso nikoli razglasili za svetnico; leta 1677 je bilo potrjeno njeno češčenje, v rimski koledar so jo vpisali leta 1738, papež Benedikt XIV. pa ji je podelil vzdevek »Vélika«.

Goduje: Sprva so njen god obhajali 15. novembra, od leta 1932 pa se obhaja 16., ponekod tudi 17. novembra.

Pri nas: Posvečena ji je župnijska cerkev pri sv. Jedrti nad Laškim in deset podružnic.

Misel: »Le kaj more biti skupnega med menoj in svetom, moj dragi Jezus, če celo v nebesih nočem nič drugega kakor tebe? Samo tebe ljubim in po tebi hrepenim; samo tebe sem lačna in žejna; po tebi medlim, moj ljubi!«