Redovnica, opatinja, mistikinja

Zavetnik: naravoslovcev, jezikoslovcev, esperantistov

Atributi: opatovska palica, knjiga in pero ali model cerkve

Krhka in vse življenje bolehna, plaha in nežna – sveta Hildegarda na zunaj ni dajala nikakršnega vtisa o svojem velikem vplivu in odločni volji ter o številnih izrednih darovih, s katerimi je zaznamovala ne samo svoj čas, pač pa ostaja znana in priljubljena še danes; tako zelo, da so po njej poimenovali celo poseben asteroid. Poleg vseh mogočih odlik, ki so jo krasile, ne smemo pozabiti, da je bilo njeno poslanstvo namenjeno predvsem duhovščini (tolažba, spodbujanje, oznanjevanje in opominjanje) ter bolnikom in preprostim romarjem (zdravljenje, svetovanje).

Ime: Je nemško, zloženo iz starovisokonemške besede hilt »boj« in gart »ograja, plot«; v prostem prevodu bi jo lahko poimenovali »tista, ki je močna v boju«.

Rodila se je poleti leta 1098 v mestecu Bermesheim v Nemčiji, umrla pa 17. septembra 1179 na Rupertsbergu pri Bingenu v Nemčiji.

Družina: Bila je deseti otrok Hildeberda in Mehtilde iz svobodnega plemiškega rodu Vermersheim.

Sodobniki: Cesarja Henrik IV. in Friderik Barbarosa, kralj Konrad III., sv. Bernard in Oton Bamberški, več papežev, med njimi Evgen III. in Anastazij IV.

Skupnost: Benediktinke so ženska veja najstarejšega zahodnega meniškega reda, ki ga je ustanovil sv. Benedikt na Monte Cassinu leta 529. Hildegarda je bila najprej predstojnica samostana na Disibodenbergu, kasneje pa se je preselila v na novoustanovljeni samostan na Rupertsberg pri Bingenu.

Zavetnica: naravoslovcev, jezikoslovcev, esperantistov.

Kreposti: Bila je izjemno nadarjena kot umetnica, pesnica, zdravnica (naravoslovka) in mistikinja. Bila je pravi cerkveni politik in prerokinja, čudo dvanajstega stoletja, žena, ki je lahko grajala in opominjala vse po vrsti, ne glede na njihovo dostojanstvo, obenem pa je bila prava mati tudi preprostemu ljudstvu.

Videnja: Že pri treh letih je imela videnje »žive luči«. Videnja, ki jih je kasneje zapisala v svojih znamenitih spisih, so jo spremljala vse življenje, pa tudi dar preroštva.

Dela: Med številnimi deli, ki jih je napisala, je najpomembnejša njena mistično – vizionarna trilogija: dogmatični vodnik Scivias, Knjiga življenjskih zaslug, nauk o nravnosti in kreposti, Knjiga božjih del, mistična kozmologija. Priljubljeni so zlasti njeni spisi o prirodoznanstvu in zdravstvu. Pisala je pesmi, ohranjena je njena bogata koresporendenca z vsemi mogočneži tedanjega časa.

Upodobitve: Upodabljajo jo z opatovsko palico, s knjigo in peresom ali modelom cerkve; z odposlancem ob sebi, ki ji izroča pismo; kako deli miloščino; s tremi žarečimi stolpi ob sebi. Ena najznamenitejših upodobitev je miniatura, na kateri narekuje svoja videnja; posluša in piše, okoli nje pa se dvigajo plameni.

Grob: Pokopali so jo v samostanu na Rupertsbergu, njene relikvije so v samostanu Eibingen pri Rüdesheimu, ki ga je sama ustanovila.

Goduje: 17. septembra.

Beatifikacija: Postopek za uradno razglasitev se je vlekel leta in leta, 10. maja 2012 pa jo je papež Benedikt XVI. s posebnim postopkom imenoval za svetnico ter napovedal, da jo bo 7. oktobra letos razglasil tudi za cerkveno učiteljico.