Sveta Cita, dekla

Z dvanajstimi leti je morala Cita, dekle pobožnih, a zelo revnih staršev, od doma služit kruh k bogati družini Fatinelli. Na začetku ji je šlo delo težko od rok, saj ni bila navajena zahtev in ukazovanja gosposkih ljudi; večkrat se je namučila do nezavesti, da jim je ugodila in da so bili zadovoljni. Gospodarji so bili sitni in zahtevni, izkoriščali so jo, pa tudi ostala služinčad si jo je večkrat »sposodila«. Bila je dežurni krivec za vse, kar je šlo v hiši narobe, mnogim hlapcem in deklam je bila trn v peti, ker jim je s svojo pridnostjo in ljubeznijo do čistoče in reda večkrat vzbujala slabo vest. Kljub mnogim težavam in bridkostim pa je vse vdano in vedro prenašala, moč za to pa zajemala v cerkvi, kamor se je vsak dan zjutraj in zvečer zatekala k molitvi. Počasi se je učila v potrpežljivosti in modrosti, da vse obrača na dobro ter da zna v vsem in v vsakem poiskati kaj dobrega. Nihče je ni videl čemerne, bila je vedno odkritosrčno vesela. Tako si je, po dolgih letih, le začela utirati pot tudi v srca svojih sodelavcev in gospodarjev. Kadar so jo hvalili, kako je dobra, je imela navado reči: »Ne, dober je samo Bog!« Cita je kljub temu vseskozi ostala zvesta svojim gospodarjem. Vso svojo napitnino je razdala revežem, vedno bolj pa jo je pri tem podpirala tudi njena gospodarica. Postala je voditeljica ostalim služabnikom in služabnicam, njena beseda je vedno padla na plodna tla. Sloves o njeni velikodušni dobroti pa je vedno bolj rasel, tudi po zaslugi številnih čudežnih dogodkov, ki so se dogajali okoli nje. Tako je npr. nekoč šla k polnočnici v tako skromni in lahki obleki, da ji je moral gospodar posoditi svoj plašč. Na poti pa je srečala prezeblega reveža in mu plašč mirno podarila. Tujec ji je obljubil, da ji ga bo po maši vrnil, vendar ga ni bilo nikjer. Ko je gospodar Cito zaradi tega karal, pa se je tujec prikazal, se zahvalil za dobroto in izginil. Bil je Jezus. Cita je bila dekla, več kot šestdeset let, ob smrti pa imela veličasten pogreb, kakršnega mesto Lucca še ni videlo.

Ime: Cita je skrajšana oblika imena Felicita, izhaja pa iz latinske besede felicitas, ki pomeni »rodovitnost, plodovitost; sreča, blaženost, uspeh«.

Rodila se je l. 1212 v vasici Monsagrati v Italiji,
umrla pa 27. aprila 1272 v mestu Lucca, prav tako v Italiji.

Družina: Bila je hči revnih staršev kmečkega rodu, njena sestra je postala cistercijanska nuna, stric pa je bil puščavnik.

Zavetnik: Velja za zavetnico služabnikov, postrežnic in gospodinjskih pomočnic, natakarjev, priprošnjica, če kdo izgubi ključe.

Upodobitve: Upodabljajo jo v preprosti obleki, kot preprosto dekle, skoraj vedno ima pri sebi šop ključev, vrč, včasih tudi tri hlebe kruha ali rože, ki se spreminjajo v kruh, tudi molitvenik.

Čudeži: Cita je zalogo fižola svojega gospodarja precej načela, ko je hrano razdajala ubogim. A ko je bilo treba preveriti zaloge, po čudežu niso našli nobenega primanjkljaja. Ob neki priložnosti je čisto pozabila, da je dan peke, in se je prepozno vrnila iz cerkve domov. Vsa presenečena je ugotovila, da je bilo njeno delo že opravljeno: hlebci so jo zameseni čakali na mizi, da jih da v peč.

Beatifikacija: Za svetnika jo je razglasil papež Leon X. 5. septembra 1696.

Goduje: 27. aprila.