FOTO: Tatjana Splichal.


Na Zahodu najdemo prvo pričevanje o svečnici leta 542. Praznik se je sprva imenoval »Gospodovo darovanje«, šele pozneje je zaradi obreda blagoslavljanja sveč prišlo v navado tudi ime svečnica.

Na Zahodu je ta praznik tesno naslonjen na praznik Gospodovega rojstva (svečnico obhajamo 40 dni po božiču) in posveča pozornost obredu očiščevanja, kateremu se je Marija podvrgla po tedanji judovski postavi. Vsaka judovska mati je namreč po porodu veljala za nečisto. V tem času ni smela stopiti v tempelj in se ničesar svetega dotakniti.

Ker je Marija Jezusa spočela in rodila deviško, je obred očiščevanja sicer ni obvezoval, a Marija se je temu brez pomislekov podvrgla. Marija se namreč tudi tukaj, kakor vedno, izkazuje za Gospodovo deklo.

Berilo iz Lukovega evangelija

Na praznik Gospodovega darovanja pri maši poslušamo berilo iz Lukovega evangelija (Lk 2,22-40).

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:

»Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

Obred blagoslavljanja sveč

Na besede starčka Simenona se naslanja tudi starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že romarica Egerija v svojem znamenitem spisu s konca 4. stoletja.


Dan posvečenega življenja 2018. FOTO: Tatjana Splichal.

Dan posvečenega življenja

Poleg svečnice danes praznujemo tudi dan posvečenega življenja, ki ga je Cerkev prvič obhajala 2. februarja 1997. Posebno praznovanje dneva redovnikov je uvedel papež Janez Pavel II., ki je želel posvečene osebe spodbuditi, da bi se vračale k izvirom svojega poklica in vsako leto pred Bogom znova potrdile svojo izbiro.

Za dan posvečenega življenja je papež izbral praznik Gospodovega darovanja prav zato, ker simbolizira Jezusovo izročitev Bogu in pripravljenost izpolnjevati Božjo voljo. Tudi redovnice in redovniki se namreč z zaobljubami in načinom življenja dajo v celoti na razpolago Bogu in ljudem.


Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Leto svetnikov.