Poromali k sv. Valentinu na Jarčjem Brdu
Poromali k sv. Valentinu na Jarčjem Brdu
Tudi letos je bilo tako, saj je čudovit sončen dan mnoge privabil v to lepo svetišče, hkrati pa je romanje za ta praznik že dolga tradicija, ko se mnogi želijo posebej priporočiti svetniku za zdravje na duši in telesu, prav tako pa priljubljeni svetnik vabi k molitvi za družine in vse, ki se pripravljajo na prejem svetega zakona.
Morda največji čudež je ta, da globoko zaupamo, kako tudi takrat, ko se stvari odvijajo drugače, kot smo želeli ali pričakovali, nedoumljiva Božja previdnost v nas uresničuje svojo Ljubezen.
Romarsko sveto mašo je ob večjem številu duhovnikov, domačem župniku Cirilu Isteniču ter dekanu Franciju Aliču daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. V pridigi je vse zbrane povabil, da bi vedno znova poglabljali svojo vero v čudovito Božje delovanje v našem življenju. V nobeni bolečini, preizkušnji, trpljenju ali še tako težki situaciji nismo sami. Jezusov pogled, njegova bližina, njegov dotik tudi danes med nami udejanja mnoge čudeže, morda največji pa je ta, da globoko zaupamo, kako tudi takrat, ko se stvari odvijajo drugače, kot smo želeli ali pričakovali, nedoumljiva Božja previdnost v nas uresničuje svojo Ljubezen.
Kajti resnično upanje ni v tem, da se bo vse dobro izšlo, ampak v tem, da verujemo, da ima vse svoj smisel in razlog, ne glede na to, kako se izide. Ob evangeljskem odlomku o pšeničnem zrnu pa je škof Jamnik povabil, da se nekaj naučimo iz narave same, iz čudežnih zakonitosti stvarstva. Ko seme umira, se rojeva novo življenje. Naj bo tako tudi v našem življenju in naših medsebojnih odnosih: ko vsaj malo pozabljam na svoj ego, se rojeva prostor za bližnjega, za njegove skrbi, za njegove stiske, in prostor, da se veselimo veselja in uspehov drugih. Po besedah papeža Frančiška: potrebno je »skočiti iz samega sebe« (Vsi smo bratje) in se odločiti za druščino, prijateljstvo, občestvo, kajti samo tukaj je resnično življenje.
Veste, moji ženi ni treba kupovati nobenih slikic in vse mogočih pocukranih srčkov, narisani srček sem kar jaz!
Romarsko srečanje se je po maši nadaljevalo v prijetnem druženju in ob nadvse prijazni pogostitvi, ki so jo pripravili domačini. In še misel modrega domačina, ki so ga nekateri malo »dražili«, zakaj ni nikjer nobenih okraskov ali narisanih srčkov za valentinovo. Modro je odgovoril: »Veste, moji ženi ni treba kupovati nobenih slikic in vse mogočih pocukranih srčkov, narisani srček sem kar jaz!« Žena se je skrivnostno nasmehnila in s tem najlepše pritrdila možu.