Kot profesor je Tomaž deloval v Parizu, nato v Bologni, Neaplju in Rimu, pa spet v Parizu do leta 1272, ko se je vrnil v Italijo. Papež Gregor X. ga je kot izkušenega teologa povabil na cerkveni zbor v Lyon leta 1274. 

Na poti tja je zbolel ter 7. marca 1274 umrl v cistercijanskem samostanu Fossanova južno od Rima. 28. januarja leta 1369 so njegove posmrtne ostanke prenesli v Toulouse in na ta dan se obhaja njegov spomin. Leta 1323 je bil razglašen za svetnika, leta 1567 pa za cerkvenega učitelja.

Podeli mi, Gospod, moj Bog, razum, da te bom spoznal, ljubezen, da te bom iskal, modrost, da te bom našel, govorico, da ti bo prijetna, vztrajnost, da te bom zaupno čakal, in upanje, da te bom končno objel. (Sv. Tomaž Akvinski)

Že zgodaj je po sholastični navadi dobil imeni Doctor egregius – Izvrstni učitelj in Doctor communis – Skupni učitelj, od 15. stoletja dalje ga imenujejo Doctor angelicus – Angelski učitelj.

Papež Leon XIII. je sv. Tomaža Akvinskega, »kneza in mojstra vseh katoliških učenjakov«, postavil za zavetnika cerkvenih visokih šol, zlasti bogoslovnih fakultet. Hkrati je njegovo filozofijo razglasil za uradno filozofijo Cerkve. 

Kolegi študentje so ga zaradi njegove redkobesednosti imenovali »nemi vol«, njegov učitelj Albert Veliki pa je na to zbadljivko dejal: »Ta nemi vol bo nekoč rjovel, da se bo slišalo po vsem svetu!«

Tomaževi glavni deli sta Summa theologiae (Teološka suma) in Summa contra gentiles (Suma proti poganom). Napisal je tudi vrsto komentarjev k Aristotelu in k svetopisemskim knjigam. Tomaževa filozofska smer, ki se imenuje tomizem, je imela velik vpliv na zahodno misel, saj je večji del moderne filozofije zasnovan kot odgovor na njegovo misel, zlasti na področju etike, naravnega zakona in politične teorije.

Pravični predpisi ne zadoščajo za ohranjanje miru in sloge med ljudmi, če pod njimi ni korenine ljubezni. (Sv. Tomaž Akvinski)

S svojimi znamenitimi »petimi potmi« je poskušal dokazati obstoj Boga z umskim sklepanjem, na podlagi tega, kar je moč spoznati v svetu. Razvil je enega od najbolj notranje trdnih miselnih sistemov, kar jih je kdaj bilo. A sam je malo pred smrtjo, po mistični izkušnji leta 1273, zavrnil vse svoje pisanje, češ: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.«

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani na god sv. Tomaža Akvinskega vsako leto obeleži s Tomaževo proslavo, na kateri podeli diplome in Tomaževo nagrado. FOTO: Tatjana Splichal

Sv. Tomaž Akvinski je zavetnik dominikancev, katoliških visokih šol, teologov, študentov, knjigarnarjev; priporočamo se mu tudi proti neurju.

V brevirju je kot bogoslužno branje za godovni dan sv. Tomaža Akvinskega njegovo razmišljanje z naslovom »Križ je pot do vseh kreposti«:

Ali je Božji Sin moral za nas trpeti? Da. Njegovo trpljenje je bilo potrebno z dveh vidikov: kot zdravilo zoper greh in kot zgled za ravnanje. Kristusovo trpljenje je bilo predvsem zdravilno. V njem je naše zdravilo zoper vse zlo, v katerem se znajdemo zaradi svojih grehov. Prav tako koristen je njegov zgled. V Kristusovem trpljenju je namreč moč za usmeritev vsega našega življenja. Kdor hoče popolno živeti, naj zaničuje, kar je zaničeval Kristus na križu, in želi, kar je on želel. Križ je pot do vseh kreposti. Če iščeš ljubezen, se spomni: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje da svoje življenje. Tako je ravnal Kristus na križu. Če je torej on dal svoje življenje za nas, ne sme biti tudi nam nobena žrtev zanj prevelika. Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel. Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu. Kajti ko je trpel, ni pretil. V smrt so ga peljali kakor jagnje in ni odprl ust. Velika je torej Kristusova potrpežljivost na križu: Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Ta je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ. Če iščeš zgled ponižnosti, glej Križanega: Bog je hotel biti sojen pod Poncijem Pilatom in umreti. Če iščeš zgled pokorščine, hodi za njim, ki se je pokoril Očetu do smrti: Kakor je namreč po nepokorščini enega človeka (namreč Adama) množica postala grešna, tako bo tudi po pokorščini enega množica postala pravična. Če hočeš najti pravi odnos do zemeljskih stvari, hodi za njim, ki je kralj kraljev in Gospod gospodov, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti. Na križu je nag, zasmehovan, opljuvan, pretepen, s trnjem kronan, napojen s kisom in žolčem. Ne navezuj torej svojega srca na oblačila in bogastvo, kajti razdelili so si moja oblačila; ne na časti, ker je skusil sramotenje in udarce; ne na dostojanstva, kajti spletli so krono iz trnja in mi jo dali na glavo, ne na ugodja, ker so me v moji žeji napajali s kisom.