Stanislav Zore se je rodil v Znojilah v župniji Sela pri Kamniku. V delavsko-kmečki družini so bili štirje otroci, dva sinova in dve hčeri. »Ena od sester in brat sta poročena in imata sedaj že vnuke, druga sestra pa je redovnica v Kongregaciji Šolskih sester sv. Frančiška. Kar pa zadeva prosti čas, grem rad v naravo, ki je vedno navdihujoča in govori o razkošni ustvarjalnosti svojega Stvarnika. Sicer pa brez branja ne gre – človek se izprazni vsebinsko in izrazno. Včasih tudi še kaj prevedem,« je za Družino povedal Stanislav Zore.

Kdo je zaslužen, da vam je ime Stanislav?

Najbrž je podobno, kot je bilo v preteklosti v številnih družinah. Ime sem dobil po očetu Stanislavu, ki je bil rudar.

Kako to, da vas mnogi kličejo kar Stane? Vam je to všeč?

Slovenci nismo ravno posebni prijatelji dolgih imen in tudi ne dolgih besed. Dejstvo je, da je danes starši otrokom dajejo imena, ki so praktično enozložnice. Poznamo pa primere in niti niso tako redki, da ima vedno več otrok po dve imeni. V vsakdanjem življenju pa to ni najbolj praktično. Pri igri, pri živahnih debatah, pa tudi pri razčiščevanju stvari se dolga imena ne obnesejo. Za vse brate frančiškane sem bil in sem Stane in to mi je všeč. Bolj domače je, bolj bratsko.

Stanislav Zore med maševanjem na Družini. FOTO: Siniša Kanižaj 

V čem vidite največjo podobnost s svetnikom, po katerem nosite ime? Kako vam je sveti Stanislav Kostka v zgled?

Silno težko se je primerjati s svetniki. Mislim, da imamo s tem vsi nekoliko težav. Ne gre za to, da svetosti ne bi videli uresničene v konkretnem življenju, pač pa bolj za to, da se dovolj zavedamo svojih pomanjkljivosti in napak, da resnične primerjave s svetniki ne tvegamo. Zelo pa občudujem njegovo vztrajnost pri doseganju cilja, saj je bil sposoben prehoditi okoli 1500 kilometrov, da so ga v jezuitski red končno sprejeli v Rimu. 

Papež Pavel V. je že 19. oktobra 1605 dovolil njegovo češčenje za blaženega, za zavetnika pa ga je 21. junija 1726 razglasil Benedikt XIII.

Sveti Stanislav je bil poznan po svoji mladostni svetosti in trdni odločnosti, da bo sledil Božjemu klicu kljub nasprotovanju domačih. Kdaj pa ste se vi odločili, da boste postali duhovnik? So vas domači podpirali pri odločitvi?

Mislim, da je bolj prav, če rečem, da sem se odločal za redovništvo in duhovništvo. To je bila pot, to je bil proces dozorevanja v spoznanju in v odločanju. V malo semenišče sem odšel po prvem letniku gimnazije, prava odločitev pa je bila sprejeta s slovesnimi zaobljubami po petih letih teologije. Glede domačih pa bi povedal samo tole: ko sem odhajal v malo semenišče, mi je mama rekla: »Vesela sem, da greš. Če pa boš spoznal, da to ni tvoja pot, veš, kje si doma.« Zaradi tega stavka jo občudujem in vsem, ki v sebi nosijo duhovni poklic, želim, da bi tak stavek slišali od svojih staršev.

Molitveni dan za duhovne poklice na Brezjah. FOTO: p. Ivan Rampre 

Vemo, da je sveti Stanislav umrl zelo mlad. Na smrtni postelji so ga sobratje vprašali, ali je pripravljen umreti. Odgovoril je s psalmistom: »Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno!« Izdihnil je izgovarjajoč sveti imeni Jezus in Marija. Ali tudi današnje mlade tako pomiri misel na nebesa? V čem jim je lahko kot njihov zavetnik vzor sv. Stanislav?

No, najbrž v času sv. Stanislava ni bilo posebno veliko mladeničev, ki bi razmišljali o nebesih. Sv. Frančišek Asiški, sicer dobrih tristo let starejši od njega, je pri osemnajstih letih, kolikor je bil ob smrti star Stanislav, razmišljal o viteški slavi in o veselem druženju z vrstniki. Zato tudi danes najbrž mnoge mlade ljudi navdušujejo druge stvari, ne nebesa. Prepričan pa sem, da nosijo v sebi ideale, da se stegujejo po zvezdah. Sv. Stanislav jim je lahko vzor s svojimi širokimi obzorji in nezadržno vztrajnostjo. Tistemu, ki hoče, ni nič nedosegljivo.

Za vse brate frančiškane sem bil in sem Stane in to mi je všeč. Bolj domače je, bolj bratsko. (Stanislav Zore)

Stanislav je priprošnjik študentov, umirajočih, proti očesnim boleznim, vročici in hudim boleznim. Se mu tudi vi kdaj priporočite? Imate kakšno izkušnjo, ki bi jo delili z nami?

Seveda se mu kdaj priporočam. Za pomoč prosim več svetnikov, saj vem, da so moje moči in sposobnosti omejene in da potrebujem Božjo pomoč. Svetnike prosim, naj pri Očetu posredujejo zanjo. Težko pa bi navedel kakšno posebno izkušnjo, saj se dobro zavedam, da na naše prošnje po pomoči Bog pošlje človeka, da odgovori na naša pričakovanja. Čudeže, kakršne si mi predstavljamo, Bog podarja zelo poredko. Naša vera mora rasti iz vsakdanjega življenja. Tam mora postajati trdna in zaupna.

Sveti Stanislav Kostka. FOTO: Arhiv Družina 

Kakšen pomen ima sveti Stanislav za nas kristjane nasploh?

Mislim, da nam sv. Stanislav s svojim življenjem kaže, kar je zapisal avtor Apostolskih del sv. Luka. Peter in Janez bi morala po ukazu velikega zbora umolkniti in ne bi smela več govoriti o Jezusu. Pa sta odvrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?« In sta poslušala Boga. Tako je tudi sv. Stanislav spoštoval očeta in poslušal Boga. Zavedal pa se je tudi svoje izvoljenosti: »Za nekaj višjega sem rojen.» Ti dve drži sta močno sporočilo za vse nas.

Živeti hočem, kakor je Bogu všeč; ali je to drugim všeč ali ne, tega mi ni mar. (sv. Stanislav)

Svetega Stanislava upodabljajo v obleki italijanskih jezuitov in v plašču s stoječim ovratnikom. Pogosto je prikazan tudi z detetom Jezusom v naročju. Po čem pa si vas ljudje najbolj zapomnijo?

Nikoli se nisem pogovarjal z ljudmi o tem, po čem si me zapomnijo. Jih pa vsak dan prinašam pred Boga; naj se ozre nanje, naj jih spremlja s svojim blagoslovom. Naj bo usmiljen z nami vsemi.