Roman se je rodil konec 5. stoletja v Emesi (današnjem Homsu v Libiji). Po spreobrnitvi iz judovstva v krščanstvo se je v Bejrutu izobrazil za diakona. Za časa vladavine Anastazija I. (491–518) je bil poslan službovat v cerkev Presvete Matere Božje (Theotokos) v Carigrad. Roman je napisal okoli tisoč kondakov – liturgičnih hvalnic –, od katerih se jih je do danes
ohranilo okoli osemdeset. Nekateri med njimi veljajo za najlepše hvalnice bizantinskega izročila. Imenovali so ga tudi »krščanski Pindar«, po nadarjenem grškem pesniku slavospevov. Zapisi o Romanovem življenju navajajo, da je svoj pesniški dar prejel med nekim božičnim bogoslužjem. Sedeč v zadnji klopi na koru je med mašo zaspal. V sanjah se mu je prikazala Božja Mati, ki mu je podajala zvitek papirja. »Vzemi zvitek in ga pojej,« mu je ukazala. Hitro se je odzval. Ko se je zbudil iz sanj, je šel k ambonu in zrecitiral čudovite verze svojega božičnega kondaka: »Danes je Devica rodila Tistega, ki vse presega; zemlja daje zavetje Neizrekljivemu. Angeli so se pridružili slavljenju pastirjev in modri so sledili zvezdi. Rodilo
se nam je novo dete, ki je Bog pred vsemi veki ...« V bizantinskem obredu še danes pojejo to Romanovo veličastno hvalnico učlovečenemu Gospodu.

Nebeški Oče, na priprošnjo svetega Romana odpri moja usta, da prepevajo slavo tvojega Sina, ki se je po Svetem Duhu rodil na zemlji iz telesa Device.