V prihodnjih mesecih bo marsikoga pot zanesla na zahodni konec Slovenije. Nekateri bodo počitnice in dopust preživeli na morju, drugi se bodo hladili ob reki Soči ali se povzpeli na vrhove nad njo, tretji bodo jeseni obirali grozdje v Vipavski dolini ali v Goriških brdih, vmes pa se bo morda našel tudi kdo, ki bo obiskal cerkve sv. Pavla v koprski škofiji. Popotovanje od ene do druge nam mimogrede zapolni ves dan, še posebej če hodimo naokrog z odprtimi očmi in si spotoma ogledamo še kakšno zanimivost.

Na drugo junijsko nedeljo je sonce neusmiljeno pripekalo, pot do cerkve sv. Pavla nad Ročinjem, kjer smo nameravali začeti romanje, pa je postajala iz minute v minuto daljša. Ker smo med vož­njo proti Mostu na Soči neprevid­no rinili proti Cerknemu, smo trči­li ob cestno zaporo pred maratonom Franja. Iz zadrege nas je rešila vijugasta cesta, ki pelje skozi hri­bovske vasi pod Kojco in se naposled spusti v Baško grapo. Od tam ni več daleč do Soče, ki nas je tudi tokrat očarala s smaragdno barvo.



Ročinj
Vas Ročinj leži na desnem bregu Soče tik ob cesti, ki pelje iz Tolmina v Novo Gorico. Hiše se stiskajo k župnijski cerkvi sv. Andreja, pod njimi pa se širi rodovitno polje s skrbno obdelanimi njivami. V kraju je pred dvesto leti služboval duhovnik in alpinist Valentin Stanič, ki je tod ustanovil šolo in v njej otroke učil celo telovadbo. V hiši nasproti župnijske cerkve pa se je, kot je zapisano na spominski plošči, v začetku leta 1878 rodil duhovnik in skladatelj Vinko Vodopivec. Pod cerkvijo sta tudi kažipota, ki nas vabita k sv. Pavlu. Prvi nam priporoča poluren sprehod po gozdni poti, drugi pa cesto proti naselju Kambreško, kjer nas čakata najprej dva kilometra vožnje, nato pa še slabih deset minut hoje.

Z ovinka, kjer stoji naslednji kažipot, krenemo po zgornji poti v gozd. Ta je zaradi gostih krošenj, bujne podrasti in razritih tal kar malce skrivnosten, tako kot je skrivnosten tudi velik kip, ki ga nenadoma zagledamo na robu gozdne jase. Po meču v roki spoznamo, da gre za sv. Pavla, ki je bil kot rimski državljan najbrž leta 67 obglavljen v Rimu. Za njim stoji v objemu zelenja starodavna cerkev s kvadratnim zvonikom. Verjetno je bila zgrajena okrog leta 1570, čeprav nekateri viri navajajo, da je še nekaj stoletij starejša. Kot lahko vidimo skozi odprtino na spodnjem delu vrat, je njena notranjost asketsko preprosta. Zato pa je toliko bolj slikovita kalvarija pod njo s tremi kamnitimi križi, ki so jo postavili pred letom 1710.

Vrtovin
Po krajšem postanku v Kanalu ob Soči, kjer je nasproti župnijske cerkve Marije Vnebovzete kip Valentina Staniča, nadaljujemo vožnjo proti Vipavski dolini. Ustavimo se šele v Vrtovinu, ki se, razdrobljen na zaselke, vzpenja po pobočju Čavna. Vas, v kateri živi blizu petsto ljudi, spada med najstarejše v Vipavski dolini, saj se v pisnih virih omenja že davnega leta 1001.

Približno tristo petdeset metrov nad Vrtovinom se dviga hrib Školj s cerkvijo sv. Pavla. Do nje nas v tričetrt ure pripelje s kažipoti označena pot, ki se začne pri podružnični osnovni šoli nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Če nadaljujemo vožnjo do parkirišča pred zaselkom Lozarji, pa prisopihamo na vrh še precej hitreje.

S skalovjem obdani Školj je bil poseljen že pred več kot tri tisoč petsto leti. Zaradi pomembne strateške lege so se ga pozneje polastili Rimljani, na katere spominjajo ostanki enajst metrov visokega vodnega stolpa. Prav Rimljani so na tem kraju verjetno pozidali prvo cerkev sv. Pavla, ki je do današnjega dne dobila več naslednic. Predzadnjo med njimi so morali zaradi jožefinskih reform leta 1783 porušiti kar sami domačini. Sedanja cerkev je iz leta 1945, postavili pa so jo v pičlem mesecu dni. Njena zunanjščina je zelo preprosta. Še bolj kot odsotnost zvonika pa preseneča hišna številka ob njenih vratih.
Cerkev sv. Pavla na Školju nad Vrtovinom, ki spada v župnijo Kamnje, stoji na zelo prijetnem kraju. Ravnico okrog nje preraščata trava in nizko drevje, ob njej so lesene klopi in kovinska skrinjica z vpisno knjigo. Z bližnjega roba je lep razgled proti Čavnu in Kuclju, kamor pelje planinska pot.



Planina
Do naslednje cerkve sv. Pavla se nam ni treba peljati daleč. Pri Ajdovščini zavijemo čez avtocesto, nadaljujemo čez ravnino in se poženemo v breg do vasi Planina. Ta leži na severovzhodnem koncu Vipavskih Brd in ima okrog 450 prebivalcev. Jedro vasi se stiska k župnijski cerkvi sv. Kancijana, po bližnji okolici pa je raztresenih nekaj gručastih zaselkov. V vasi je v začetku 19. stoletja služboval duhovnik in vinogradnik Matija Vertovec, ki je leta 1851 umrl v bližnjem Podnanosu.

Cesta, ki pelje do sosednjih vasi Gaberje in Erzelj, se ovije okrog župnijske cerkve in nadaljuje pot do zgornjega konca vasi. Tam je za krajevno tablo na levi strani ceste vzidana kapelica. Mimo nje pelje ob vinogradu kolovoz, po katerem hitro prispemo do podružnične cerkve sv. Pavla. Ta stoji na razglednem pomolu, s katerega lepo vidimo Vipavsko dolino in strmine nad njo. Pod cerkvijo leži nagnjen travnik, čez katerega se v poznem popoldnevu spreletavajo metulji. Za bližnjimi drevesi se vlečejo dolge sence, ki se bodo čez kakšno uro ali dve zlile v somrak.

Kraj, na katerem stoji cerkev sv. Pavla, je bil poseljen že v daljnji preteklosti, saj je bilo tod predzgodovinsko gradišče. Tudi cerkev ima za seboj dolgo zgodovino. Že ob koncu 14. stoletja je bila znova posvečena, dobrih sto let pozneje pa se posredno omenja skupaj s krajem. Navzven je zelo preprosta. Nad njenim vhodom se dviga zvonik na preslico, kar je na tem koncu Slovenije precej pogosto.

Črnotiče
Ker peljejo poleti vse poti proti morju, bomo naše popotovanje med cerkvami sv. Pavla v koprski škofiji končali v Črnotičah. Vas sicer ne leži na obali, a je kljub temu dovolj blizu nje, da s ceste, ki pelje od izvoza Socerb proti Podgorju, lepo vidimo lesketanje sončnih žarkov na morski gladini. Črnotiče ležijo vzhodno od Črnega Kala v zavetju pod skalnato stopnjo Podgorskega krasa. Vaško jedro se stiska k cerkvi, novejše hiše pa so nekoliko odmaknjene od nje. Mimo vasi pelje železniška proga proti Kopru, po kateri pogosto drdrajo vlaki.

Črnotiče spadajo v župnijo Podgorje, ki je upravljana iz Dekanov, v 13. stoletju pa so bile fevd tržaške škofije. Tamkajšnji škof Nikolaj Coret je leta 1581 v vasi posvetil cerkev sv. Pavla in pokopališče. Sedanjo cerkev so pozidali leta 1641, kar sporoča tudi napis na kamniti plošči na zunanji steni prezbiterija. Sredi 19. stoletja so jo vaščani podaljšali za štiri metre in ji dozidali zvonik, leta 1925 pa so jo temeljito obnovili. Zadnje prenove so se lotili leta 1986. Obnovitvena dela so končali leta 2001 ob 420. obletnici posvetitve prvotne cerkve.

V poznem večeru plešejo po zvoniku zadnji sončni žarki, cerkveno ladjo pa že zakrivajo sence vitkih cipres. Življenje v vasi se umirja. Tu in tam kateri izmed domačinov odpre kovinska vrata v zidu, ki obdaja cerkev, in obišče vaško pokopališče.

V letu apostola Pavla je cerkev v Črnotičah postala nekoliko bolj znana, saj jo je škof Metod Pirih razglasil za osrednjo romarsko cerkev za južni del škofije. V nedeljo, 28. junija, ob 18. uri bo v njej slovesen sklep Pavlovega leta. Ob tem bo priložnost za spoved in prejem odpustka.

Leto apostola Pavla se torej izteka, cerkve, ki so mu v naših krajih posvečene, pa bodo seveda ostale. Kdo ve, koliko ljudi se bo še spomnilo nanje, ko o apostolu narodov ne bomo več toliko govorili kot zadnje mesece? Tudi to bo eden od pokazateljev, ali je bilo naše zanimanje za sv. Pavla le modna muha, ali pa nas je s svojim zgledom res očaral in pritegnil.