V okolici Škofje Loke mrgoli izletniških ciljev, ki jih lahko obiščemo v vseh letnih časih. Najbolj priljubljen je 1025 metrov visoki Lubnik, vendar bi bila škoda, če nikoli ne bi zavili še kam drugam. Denimo do cerkve sv. Ožbolta, ki stoji na 859 metrov visoki vzpetini južno od mesta. Pot do nje je zelo prijetna, razgled od nje pa veličasten.

Škofja Loka, ki velja za najbolje ohranjeno srednjeveško mesto pri nas, je nastala nad sotočjem Selške in Poljanske Sore. Nemški cesar Oton II. je leta 973 to območje daroval škofom iz bavarskega mesta Freising in ti so kmalu zgradili naselje, ki ga listine že ob koncu 13. stoletja imenujejo mesto. Gospostvo freisinških škofov je trajalo do leta 1803, ko je avstrijska oblast loško ozemlje razglasila za državno last.

V mestu in bližnji okolici je veliko zanimivosti. Med njimi je tudi Puštalski grad, do katerega je iz središča mesta le nekaj minut hoda. Pri njem zavijemo desno proti Hrastnici. Mimo znamenite Nacetove hiše, ki je najbolje ohranjena kmečka stavba na škofjeloškem območju in kulturni spomenik državnega pomena, prispemo do obvoznice. Za njo gremo desno med hiše, na križišču za njimi pa naravnost (ne levo). Planinske oznake, ki jih doslej razen pri Nacetovi hiši nismo videli, nas na razpotju pri kozolcu usmerijo navkreber do samotne kmetije. Tam se poženemo v strm breg, se skrijemo v žleb in pridružimo širši gozdni poti. Na njenem koncu nas prevrnjen kažipot usmeri navkreber na zahodno stran hriba. Pri križu stopimo na široko položno pot, ki se čez dobrih deset minut izvije iz objema dreves in vzpne do vasi Sv. Andrej.

Pri prvi hiši prečkamo cesto in se sprehodimo do podružnične cerkve sv. Andreja, ki je v listinah prvič omenjena leta 1501. »Cerkev je bila nekdaj božja pot, menda so se celo dogajali čudeži. Na to nas spominja votivna podoba z mučenjem sv. Andreja, ki visi v lopi,« beremo na tabli, na kateri je omenjenih še nekaj zanimivosti. Nam pa pogled od njih uhaja proti severu, kjer se razkazujejo hribi med Blegošem in Lubnikom ter v ozadju veriga zasneženih vrhov med Stolom in Krvavcem.

Od cerkve nadaljujemo po kolovozu mimo samotne domačije. Kmalu zavijemo levo, ko se vzpnemo iz gozda, pa desno do naslednje kmetije. Za njo nadaljujemo naravnost navkreber ob robu travnika in skozi pas drevja do golega pobočja, nad katerim stoji cerkev sv. Ožbolta. Kolovoz nas najprej pripelje do domačije, za njo pa se poženemo v travnat breg, ki ga je ponoči rahlo pobelil sneg.

Cerkev sv. Ožbolta stoji na samem v razloženi vasi enakega imena, ki je imela v začetku lanskega leta 77 prebivalcev. »Po izročilu,« piše na tabli, »naj bi na tem mestu stal že poganski tempelj, ki so ga pozneje spremenili v cerkev. Ta je menda kmalu postala božja pot, vendar je prenehala zaradi neredov ob semanjih dneh.« Ko se ozremo po okoliški pokrajini, takoj razumemo, zakaj je ta kraj tako privlačil naše prednike. Razgled je še veličastnejši kot pri cerkvi sv. Andreja, ki stoji 240 metrov niže. Zasneženi vrhovi Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, pod katerimi se razprostira Ljubljanska kotlina s Kranjem, se še drzneje pnejo proti nebu. Od njih nam pogled čez rjave trave odplava daleč na jug vse do Javornikov in Snežnika.

Sv. Ožbolt, ki goduje 5. avgusta, je pogosto upodobljen s posodo, iz katere je revežem delil darove. Ob njegovi cerkvi tudi mi ne bomo ostali praznih rok.

NEDELJSKA MAŠA

V župnijski cerkvi sv. Jakoba starejšega v Škofji Loki je maša vsako nedeljo ob 7., 8. in 10. uri.

Osnovni podatki

Sv. Ožbolt (859 m)

Izhodišče: Škofja Loka

Dostop: V Škofjo Loko se lahko pripeljemo iz Kranja ali Ljubljane.­ Na križišču za Petrolovo bencin­sko črpalko zavijemo levo navzdol proti Poljanski dolini. Avto pustimo na parkirišču pred mostom čez Soro ali v Puštalu (na križišču pod klancem zavijemo levo).

Višinska razlika: 510 m.

Dolžina vzpona: 2.15 ure.

Kratek opis poti: Iz središča mesta krenemo do Puštalskega gradu, kjer zavijemo proti Hrast­nici. Za obvoznico gremo desno med hiše in naprej do razpotja pri kozolcu, od koder se vzpnemo­ do samotne kmetije. Skozi gozd nadaljujemo do cerkve sv. Andreja (617 m), v naslednji uri pa se vzpnemo še do cerkve sv. Ožbolta. Obe stojita na zelo razglednem kraju. Pot je prijetna. Na začetku v Puštalu pogrešamo markacije, pozneje pa je dobro označena.

Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50.000.