Kmalu bo treba pisati sv. Miklavžu. Čeprav dostikrat kar sam ugane, česa si želimo in kaj potrebujemo, je prav, da mu to še napišemo, saj ima v teh dneh toliko skrbi in potov. Kaj pa ... če bo Miklavž naše pismo pozabil vzeti ali pa ga v naglici, ko bo tekal od hiše do hiše, ne bo našel? Morda bi ga lahko letos kar sami odnesli na enega izmed njegovih naslovov. To res ne bi smelo biti težko, saj mu je v naših krajih posvečenih več kot sto cerkva.

Cerkev sv. Miklavža na Gori leži na razgledni vzpetini severno od Šmartna v Tuhinju. K njej nas pripelje označena planinska pot, ki se začne pri Termah Snovik in nadaljuje proti Prevali, lahko pa jo uberemo tudi po neoznačeni poti iz vasi Kostanj ali po cesti iz vasi Hruševka. Obnovljena cerkev z ločenim zvonikom, protiturškim obzidjem in staro mežnarijo pod njim je ena izmed tistih izletniških točk, ki nas osvojijo že na prvi pogled. Prijetna pot, na vrhu pa imeniten razgled ter dotik božje bližine in zgodovine nas navdajo s podobno toplino, kakršna je v zraku na predvečer Miklavževega prihoda. Saj tako tudi mora biti na kraju, kjer je doma sv. Miklavž!

S parkirišča pod termami krenemo po asfaltni cesti proti vasi Snovik. Poznojesenski hlad in radovednost, kaj nas čaka za ovinkom, nas v hipu ozdravita obotavljivosti. Hitro raztresemo korake čez potok in ob njem naprej do bližnjih hiš. Pri kapelici sredi vasi zavijemo v desno, se tik pred drevjem s kolovoza vzpnemo na travnik in poiščemo pot, ki se skrije v gozd. Če tudi na obeh naslednjih razcepih izberemo levo pot, se drevje kmalu razmakne in pred nami se prvič pokaže s soncem obsijani Miklavž. V naslednjih minutah se ob pašniku prevalimo čez rob in mimo znamenja spustimo v vas Hruševka.

Ko prispemo do asfaltne ceste, zavijugamo v desno med hiše in takoj zatem še v levo navzdol čez potok. Pred domačijo zavijemo v breg ter se mimo brunarice povzpnemo proti vasi Gradišče. Še daleč pred prvimi hišami se označena pot obrne navkreber, požene čez lesene stopnice in ovije okrog debel. Pobočje je na debelo pogrnjeno z odpadlim listjem, iz katerega štrlijo šopi povešene, v jesenske barve odete trave. Više se pokažejo prve skale, vzpon postane strmejši. Zaradi precejšnje strmine in suhega listja, pozimi pa zaradi snega in ledu, je treba tod nekoliko pazljiveje prestavljati noge. Proti vrhu se svet znova položi in še preden se dobro zavemo, smo že na cilju.

Cerkev sv. Miklavža, ki so jo marljivi domačini in strokovnjaki v zadnjih letih temeljito obnovili, so dogradili in razširili v dvajsetih letih 18. stoletja. Arheologi so med izkopavanjem tlaka pod njo odkrili ostanke še dveh starejših cerkva: ene iz 6. stoletja in druge iz 13. stoletja. Kljub lepo urejeni zunanjščini je sprehod po cerkvi veliko presenečenje. Kdo bi pričakoval tako lepoto na tem razmeroma odmaknjenem kraju! S kasetnega stropa se k nam sklanja množica angelov, da je videti, kakor bi se odprla nebesa. Podobam ni videti ne konca ne kraja, zato se ne čudimo, da je obnova stropa trajala kar sedem let. V prenovljeni notranjščini, ki jo je decembra 2004 blagoslovil nadškof Alojz Uran, sta tudi dve zanimivi sliki: v stranskem oltarju je Jelovškova podoba sv. Frančiška Ksaverija, v glavnem pa Metzingerjeva sv. Miklavža. V cerkvi je maša več kot petnajstkrat na leto, med drugim tudi na silvestrovo zvečer.

Da bi podaljšali obisk na Gori, nam ni treba po svetopisemsko postavljati šotorov, ampak lahko v toplih dneh preprosto sedemo na lesene klopi pred cerkvijo in se nastavimo soncu. Od maja do začetka novembra so po zaslugi članov Turističnega društva Gora sv. Miklavž odprta tudi vrata mežnarije, ki stoji pod delno obnovljenim protiturškim obzidjem. Starodavna hiša s črno kuhinjo, idilično izbo, krušno pečjo in bogkovim kotom je omenjena že v 18. stoletju, naseljena pa je bila do leta 1999. Zunaj ob vhodu je tudi skrinjica z vpisno knjigo in žigom.

V nedeljo, 2. decembra, dopoldne bo na Gori že 7. Miklavžev tek. Najhitrejši bodo skoraj tri kilometre dolgo pot pretekli v manj kot četrt ure, mi pa zaradi lepega razgleda vsaj toliko časa porabimo za sprehod po obzorju. Na jugovzhodu vidimo gričevnat svet med Tuhinjsko dolino in Črnim grabnom, za njim pa Limbarsko goro, Sveto goro in druge vzpetine v Posavskem hribovju. Na severu se proti prelazu Črnivec vleče stransko sleme Menine, na severozahodu izza roba pogledujejo zasneženi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, v daljavi na zahodu pa se med drugim razprostira veriga Julijskih Alp s Triglavom.

Pa naj še kdo reče, da sv. Miklavž ni radodaren.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnu v Tuhinju je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri, v podružnični cerkvi sv. Tomaža na Lokah v Tuhinju pa ob 8.30.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Terme Snovik.

Višinska razlika: 280 metrov.

Dolžina vzpona: 1.30 ure.

Kratek opis poti: S parkirišča pod termami krenemo po cesti do vasi Snovik. Pri kapelici zavijemo v desno, nadaljujemo do vasi Hruševka ter se čez strmo, z drevjem poraščeno pobočje povzpnemo na vrh. Pot je označena s planinskimi markacijami in večinoma prijetno lahka. Strmejši je le zadnji del vzpona. V snegu in ledu je tod potrebna previdnost, v takih razmerah pa se lahko do cerkve povzpnemo tudi po cesti iz vasi Hruševka. Kratek izlet za kratke dni okrog sv. Miklavža.

Zemljevid: Zgornja Savinjska dolina, 1 : 50.000

Spletna stran: www.sv-miklavz.com