Miklavž je brez dvoma tisti svetnik, ki najmočneje zaznamuje čas med jesenjo in zimo. Čim bolj se dnevi na koledarju približujejo koncu novembra, tem bolj se naše misli, še bolj pa misli naših otrok ukvarjajo z njim. Večino zanima, kaj neki jim bo prinesel in ali nemara tokrat ne bo prišel kakšen dan prej kot druga leta, nekateri pa bi radi vedeli tudi, kje nakupuje, kje hrani goro daril ... Če so tudi vaši otroci tako radovedni, jih odpeljite h kateri od cerkva sv. Miklavža, ki so posejane po naših krajih. Svetnika morda res ne bodo srečali, saj ima v teh dneh veliko opravkov, bo pa tak brezskrben in veselja poln družinski izlet zanje zanesljivo lepo darilo, ki jim ga privošči tudi Miklavž.



Na 955 metrov visoki Miklavž, ki leži v severnem delu Škofjeloškega hribovja, se najhitreje povzpnemo z Zgornje Golice, od koder je do vrha dobrih 20 minut hoda. Pot iz naselja Selca, po katerem je dobila ime dolina ob reki Sori med Škofjo Loko in Petrovim Brdom, je nekoliko daljša, vendar jo kljub temu zlahka prehodimo tudi v teh kratkih poznojesenskih dneh.

Izpred župnijske cerkve sv. Petra, kjer je precej veliko parkirišče, krenemo po glavni cesti proti Železnikom. Po nekaj minutah hoje zavijemo na cesto proti Golici in nadaljujemo do Sore, ob kateri pridemo do brunarice kinološkega društva. Tam se v breg požene označena pot, ki se vzpenja poševno proti zahodu. Po njej gremo do prvega ovinka, nato še nekaj časa vztrajamo v prvotni smeri, končno pa se tudi mi obrnemo in zavijemo za skalnat rob. Po približno pol ure hoje pridemo do večje jase, se po robu povzpne mo na njen vrh, rahlo zavijemo in nadaljujemo po stezi proti jugu.

Iz megle, ki ovija pobočja, ravna debla in z mahom poraščene parobke, kaplja, kot bi deževalo. Prav zanimivo je, kako nam gosta sivina po eni strani zakriva vrhove drevesnih krošenj, po drugi pa odkriva podrobnosti, ki jih v sončnem vremenu najbrž ne bi niti opazili. Zaradi drobnih kapljic vlage so denimo postale vidne tanke srebrne niti, ki so jih stkali pajki. Ko jih pogledamo od blizu, znova osupnemo nad raznovrstnostjo stvarstva. Niti so razpete križemkražem med vejami, vejicami in listi: nekatere se že po nekaj centimetrih končajo v vozlišču, dru ge premagujejo velike razdalje do sosednjih grmov ali dreves, tretje so mojstrsko spletene v mrežo, ki jo teža vlage krivi proti tlem.

Na vrhu naslednje jase zavijemo desno na kolovoz. Po nekaj minutah blagega spusta krenemo znova navkreber. Najprej hodimo po široki poti, ko začne ta zavijati, pa pravočasno prestopimo na slabo vidno stezo. Po njej nadaljujemo čez strmo poseko, nad katero nas znova objame drevje. Med ravnimi debli, ki jih nenadoma presvetlijo prameni sončne svetlobe, pozorno sledimo markacijam. Te nas popeljejo do konca gozdne poti, od tam pa poševno navkreber do bližnjega vrha.

Kadar od daleč opazujemo Miklavž, dobimo vtis, da je zelo razgleden. Vendar v resnici ni čisto tako. Čeprav je vrh, na katerem stojita cerkev in pod njo antenski stolp, na severni strani gol, ga krog in krog obdaja venec dreves, ki nam precej zastirajo pogled. Na jugovzhodu vidimo med golim vejevjem Lubnik in Tošč, na jugu in jugozahodu Stari vrh, Mladi vrh, Koprivnik in Blegoš, na severu pa se nad visokimi krošnjami zarisuje rob Jelovice. Najlepši je pogled proti zahodu: tam se iz meglenega morja dvi ga dvoglavi Ratitovec, izza katerega ob straneh pogledujejo vrhovi višjih gora.



Ker popoldansko sonce naglo tone proti zahodu in podaljšuje sence dreves, se kmalu poslovimo od cerkve, poleg katere je nekaj klopi ter kovinska skrinjica z vpisno knjigo. Navzdol krenemo po široki poti, ki nas potem ko se ovije okrog gore pripelje na sedlo nad Zgornjo Golico. Spust nadaljujemo po asfaltni cesti, dokler čez približno četrt ure ne dospemo do velikega kozolca. Tu imamo dve možnosti: če se želimo čim prej vrniti v dolino, gremo še naprej po cesti, drugače pa zavijemo na stezo proti Dolenji vasi. Ta pelje najprej skozi gozd, nato se izvije na plano, zavije ob robu travnika navzdol, spet izgine med drevje in se mimo številnih razcepov spusti v dolino. Naprej pot ni več označena, vendar je kljub temu ni težko najti. Preden pridemo v Dolenji vasi do glavne ceste Škofja LokaŽelezniki, preprosto zavijemo med hišami na polje in poiščemo kolovoz, ki gre proti zahodu. Čez slabe pol ure dospemo do mostu čez Soro, od tam pa je do izhodišča le še nekaj minut hoda.

NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Petra v Selcih je maša vsako nedeljo ob 6.30 in ob 10. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Selca

Višinska razlika: približno 520 metrov

Dolžina vzpona: ura in pol

Dolžina krožne poti (Selca vrh Golica Dolenja vas Selca): približno 3 ure

Opis poti in težavnost: Pot je lahka in poteka večinoma po gozdnih poteh. Označena je z zeleno-modrimi markacijami, ki pa so na nekaterih odsekih redkejše, zato moramo biti med hojo razmeroma zbrani.

Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1:50.000