Dan pred praznikom Marijinega vnebovzetja v Katoliški cerkvi obhajamo god sv. Maksimilijana Kolbeja, poljskega duhovnika iz reda manjših bratov, ki je umirajoč v taborišču v Auschwitzu izročil svoje življenje v Marijine roke. Pri Radiu Vatikan so strnili nekaj misli upokojenega papeža Benedikta XVI. o velikem svetniku dvajsetega stoletja.

»Nikoli ni izgubil upanja izpred oči, čeprav je šel skozi temačen čas taborišča,« je Benedikt XVI. med molitvijo angelovega češčenja spomnil na p. Kolbeja, ki je bil zaljubljen v Marijo, popolnoma njej izročen, tudi v smrtni uri. »'Zdrava Marija!' je bil zadnji vzklik na ustnicah sv. Maksimilijana Marije Kolbeja, medtem ko je iztegnil roko njemu, ki mu je vbrizgal smrtonosni fenol. Ganljivo je ugotavljati, kako je ponižno in zaupljivo zatekanje k Mariji vedno izvir poguma in vedrine,« je Benedikt XVI. dejal med splošno avdienco avgusta 2008.

»Na prvi pogled bi lahko imeli njihovo bivanje za poraz, vendar ravno v njihovem mučeništvu zasveti Ljubezen, ki premaga temine sebičnosti in sovraštva. Sv. Maksimilijanu Kolbeju pripisujejo sledeče besede, ki naj bi jih izrekel med najhujšim nacističnim preganjanjem: 'Sovraštvo nikakor ni ustvarjalna moč, to je samo ljubezen.'«

P. Kolbe je dal svoje življenje iz ljubezni, kakor pravi evangeljski odlomek o Jezusovi novi zapovedi ljubezni za današnji god: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«. Jezus je vir in zgled vsake resnične, brezmejne ljubezni. »Te Jezusove besede, 'kakor sem vas jaz ljubil', nas vabijo in hkrati vznemirjajo; so namreč kristološki cilj, ki se nam zdi nedosegljiv, obenem pa nas spodbujajo, da ne obupamo nad tem, kaj vse bi še lahko storili.«

Benedikt XVI. je med zgodovinskim obiskom koncentracijskega taborišča Auschwitz spomnil na številne pričevalce za resnico in dobroto, ki so umrli v tem taborišču: »Oni presunejo naš spomin, presunejo naše srce. V nas ne želijo prebuditi sovraštva: nasprotno, pokažejo nam, kako strašna dejanja počne sovraštvo. Ti pričevalci želijo pripeljati razum do tega, da prepozna zlo kot zlo in ga zavrže, v nas želijo prebuditi pogum za dobro, za odpor proti zlu. Želijo nas pripeljati do občutij, izraženih z besedami, ki jih je Sofoklej položil v Antigonina usta pred grozo, ki jo je obdajala: 'Ne da sovražimo – da ljubimo, smo na svetu!'«