Nova knjiga v angleškem jeziku, ki jo predstavljajo na spletnem portalu National Catholic Register, pripoveduje zgodbo o bombardiranju Hirošime in Nagasakija ter predstavlja triptih prepletajočih se življenj, med katerimi je tudi priljubljeni poljski svetnik.

Za mnoge katoličane je zgodba o Kolbejevi odločitvi, da poleti 1941 umre v Auschwitzu in s tem reši življenje svojemu bližnjemu, prilika 20. stoletja o milosti, ki se razrašča v morju zla.

Knjige o sv. Maksimilijanu Kolbeju niso nikakršna redkost. Od njegove kanonizacije leta 1982 so bile objavljene številne izdaje, ki obravnavajo življenje in mučeništvo poljskega redovnika. Za mnoge katoličane je zgodba o njegovi odločitvi, da poleti 1941 umre v Auschwitzu in s tem reši življenje svojemu bližnjemu, prilika 20. stoletja o milosti, ki se razrašča v morju zla.

Nova knjiga o Kolbeju z naslovom Mučenec in rdeči kimono: žrtev neustrašnega duhovnika in nov rod upanja na Japonskem (The Martyr and the Red Kimono: A Fearless Priest's Sacrifice and a New Generation of Hope in Japan, založba Chatto & Windus) pa se precej razlikuje od vseh doslej objavljenih: v njej je Kolbe eden od treh mož, povezanih z Japonsko, drugo svetovno vojno in njenimi posledicami. Zanimivo je, da avtorica omenjenega dela, Naoko Abe, ni ne Poljakinja ne kristjanka. Abejeva je neverna Japonka, kar pri bralcu neizogibno sproži vprašanje: zakaj je napisala knjigo o Kolbeju? In kaj je ugotovila v zvezi s poljskim svetnikom?

Evropski mučenec druge svetovne vojne je bil pred njenim izbruhom tesno povezan z deželo vzhajajočega sonca. FOTO: arhiv Družine

V službi »skritih katoličanov«

Maksimilijan Kolbe je bil izjemno moder mož, ki je iskreno gorel za evangelij. V življenju je čutil nekakšno neustavljivo silo, da mora evangelizirati ves svet. Medtem ko zgodbo o njegovem mučeništvu danes razmeroma dobro poznamo, je dosti manj znano dejstvo, da je v tridesetih letih 20. stoletja več let preživel na Japonskem. Tam je služil t. i. »skritim katoličanom« - japonskim vernikom, ki so krščanstvo sprejeli že pred mnogimi stoletji, toda šele takrat, po več stoletjih verskega zatiranja, so smeli svoja prepričanja predstaviti v javnosti.

Dejstvo, na kakšen način je Kolbe pozneje umrl, so tudi na Japonskem sprejeli kot globoko pričevanje za vero in poljski svetnik je imel velik vpliv na življenje dveh Japoncev: Tomeia Ozakija iz »skrite katoliške družine« in nekristjana Masatošija Asarija.

Mlada Japonca je navdihnila žrtev poljskega duhovnika, ki ju je spodbudila, da sta svoje življenje - čeprav na zelo različne načine - posvetila celjenju vojnih ran, ki so prizadele njuno domovino in druge države sveta.

Ozakiju je bilo komaj 17 let, ko je Nagasaki doživel jedrski napad, v katerem je bila pobita vsa njegova družina, njegov dom pa uničen. Toda, kot piše Abejeva, je mladenič »uporabil svoje izkušnje preživelega jedrskega bombardiranja, da bi poudaril bolečino vojne in moralni propad ob uporabi jedrskega orožja«. Dva meseca po jedrskem napadu se je pridružil minoritom, samostanu, ki ga je leta 1930 v Nagasakiju ustanovil sv. Maksimilijan Kolbe. Tam je živel z brati, ki so osebno poznali sv. Maksimilijana in so občudovali njegovo junaško mučeništvo. P. Ozaki je o njem napisal knjigo, v kateri je zabeležil spomine svojih sobratov na poljskega svetnika.

Masatoši Asari. FOTO: keele.ac.uk

Asari pa je med vojno delal na kmetiji na Hokaidu. Ves ta čas se je zavedal krutosti, ki so jo izvajali nad zaporniki v bližnjem japonskem taborišču za vojne ujetnike, in ta krutost ga je preganjala v vsakdanjem življenju. Abejeva piše, da se je po vojni odločil »širiti evangelij miru na edini način, ki ga je znal – z gojenjem češnjevih dreves z osupljivimi cvetovi, ki so občudovalce osrečevali s čudežem življenja«. Oba moška je navdihnila žrtev poljskega duhovnika, ki ju je spodbudila, da sta svoje življenje - čeprav na zelo različne načine - posvetila celjenju vojnih ran, ki so prizadele njuno domovino in druge države sveta.

Kako je knjiga nastala?

Avtorica knjige je v pogovoru za ameriški katoliški portal pojasnila, da je Kolbejevo povezavo z Japonsko naključno odkrila pri raziskovanju za eno svojih predhodnih knjig, ki govori o reševanju znamenitih japonskih češnjevih cvetov. V okviru raziskave se je leta 2015 srečala z Masatošijem Asarijem. Globoko ganjena je bila nad njegovim poslanstvom, da v svet pošilja češnjeva drevesa, kot dejanje miroljubnega povračila za vse, kar je Japonska zagrešila med drugo svetovno vojno.

P. Tomei Ozaki. FOTO: Japan News

V istem času se je srečala s Tomeiem Ozakijem, ki ji je govoril o svojem izjemnem življenju po drugi svetovni vojni. V pogovoru je izvedela, da so Asarijeva češnjeva drevesa prišla tudi v samostan na Poljskem, ki ga je ustanovil sv. Maksimilijan - in tako se je rodila zgodba treh mož, katerih življenja so bila prepletena na povsem svojstven način. Vezni člen med vsemi tremi je bil prav poljski svetnik.