Pozimi se pogosto pritožujemo nad meglo, ki se v tem letnem času rada nakopiči po nižinah. Ljudje pač nismo ustvarjeni za mešanje megle, čeprav je ta sposobnost v nekaterih krogih zelo cenjena, ampak za svetlobo in sonce. Pod sivim pokrovom, ki pritiska na strehe hiš in krade veselje občutljivim dušam, kar težko verjamemo, da je modro nebo tako blizu. Pa se je treba včasih le povzpeti na bližnji hrib in že se okrog nas odpre čisto drug svet.

Sv. Lovrenc nad Bašljem je ena izmed tistih izletniških točk, kjer se v meglenih dneh splača poskusiti srečo. Tveganje je majhno – za vzpon porabimo tri četrt ure, za vrnitev še manj – dobitek pa pogosto tako velik, da nam je skoraj nerodno. Za tako malo truda le redkokje dobimo toliko lepega razgleda in prijetnih vtisov. Z nizkim zidom obdana cerkev sv. Lovrenca stoji na južni strani Storžiča, vendar je veliko bližja dolini kot pa vrhu tega najzahodnejšega dvatisočaka v Kamniško-Savinjskih Alpah. Zgrajena je bila že davnega leta 1142. Med turškimi vpadi je bila požgana, pozneje pa večkrat prezidana in obnovljena – nazadnje leta 1994.



V vas Bašelj se pripeljemo iz Preddvora skozi Zgornjo Belo. Ko cesta na spodnjem koncu vasi preskoči potok ter vzame zalet za oster ovinek in strm vzpon, zavijemo v desno proti brunarici Turističnega društva Bašelj. Pred njo preletimo ponudbo izletniških ciljev v bližnji okolici, nato pa se ob žičnati ograji zapodimo v breg. Strma in blatna steza se v zavetju drevja hitro zavihti na vrh pobočja, kjer zavijemo proti bližnjemu gostišču Gamsov raj. Nad travnikom in v breg prislonjenimi hišami se pokaže kopasta vzpetina, na kateri slutimo cerkev sv. Lovrenca. Poleg se dviga mogočni Storžič s strmimi žlebovi in porjavelimi pobočji, ki se šele visoko pod vrhom odenejo v zimsko belino.

Pod hišami na levi stopimo na cesto, ki pripelje iz doline. Sledimo ji do ovinka, kjer zavijemo proti dvajset minut oddaljeni Koči pod Sv. Lovrencem. Tla pod gostimi krošnjami prekrivajo iglice in suho listje, čez pot se stegujejo skrivenčene korenine. Na strmem bregu se odpirajo veliki, snežno beli cvetovi črnega teloha. Tudi bledikava resa tu in tam že prihaja na dan s pravo barvo. Steza zavijuga mimo počitniških hišic, se vzpne do koče in nad njo do jase, na kateri stoji cerkev.



Lepo nedeljsko dopoldne je k Sv. Lovrencu privabilo veliko ljudi. Nekateri posedajo na klopeh, ki so posejane znotraj obzidja in po travi okrog cerkve, drugi so zaposleni s fotografiranjem, tretji raziskujejo okolico, četrti se hitro obrnenjo proti dolini, vse pa vsaj za nekaj trenutkov prevzame lep razgled. Kotlina pod nami z vsemi naselji in njihovimi prebivalci je utonila v morju megle kakor ob vesoljnem potopu. Iz rahlo nakodrane gladine, ki je razburkana le nad dimnikom ljubljanske toplarne, štrli nekaj majhnih otokov: Rašica, Šmarna gora in Šmarjetna gora nad Kranjem. Na obrobju tega kotla, ki spominja na lonec mleka, v katerem bo vsak hip zavrelo, se dviga množica valovitih vzpetin. Na vzhodu vidimo zasneženi Krvavec z antenskim stolpom. Pokrajino na jugu obvladuje slikoviti Snežnik, zaradi katerega Krim skoraj ne pride do veljave. Proti desni se razprostirajo Javorniki, Polhograjsko hribovje, Lubnik, Stari vrh z vijugavo smučarsko progo in Blegoš.

Do izhodišča se lahko vrnemo po poti, ki pri lesenem križu pod cerkvijo zavije v levo. Travnato pobočje se prevesi v gozd. Z listjem posuta pot, ob kateri se vrstijo klopi, se najprej spusti do odcepa proti Kališču, nato pa na desno do gozdne ceste, ki pelje do vasi. Lahko gremo po njej, še bolje pa je, če na ovinku zavijemo na stezo, ki se po blatnem bregu spusti do hiš. Na travniku pod Gamsovim rajem je ura točno poldne. Iz doline priplava glasno zvonjenje, ki se mu kot odmev pridruži melodija zvonov s Sv. Lovrenca.

Dolina pod nami je še zmeraj zavita v meglo. Misel na spust v morje sivine ni najbolj mikavna, vendar nima smisla godrnjati. Če je Bog ustvaril sence, jih je zato, da bi prišla bolj do izraza luč, je nekoč dejal papež Janez XXIII. Enako velja za meglo. Navsezadnje je bil prav zaradi nje izlet tako lep.


Nedeljska maša
V župniji Preddvor

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Bašelj

Višinska razlika: 320 metrov

Dolžina vzpona: 45 minut

Kratek opis poti: Od brunarice Trističnega društva Bašelj ob potoku Belica se čez strmo pobočje na levi vzpnemo do gostišča Gamsov raj. Pri bližnjih hišah prestopimo na cesto, ki pripelje iz doline, z nje pa za ovinkom na dobro uhojeno stezo. Ta se v zavetju drevja hitro povzpne do planinske koče, nad katero stoji cerkev sv. Lovrenca. Kratko, prijeteno in razgledno – prav nič v slogu pregovora za malo denarja malo muzike.

Zemljevid: Karavanke, 1 : 50.000