Če se peljemo po stari cesti od Postojne proti Razdrtemu, vidimo na severu valoviti rob gozdnate Hrušice. Sestavljen je iz vrste deloma poraščenih, deloma travnatih vrhov, med katerimi je najvišji 1019 metrov visoki Sv. Lovrenc. Zelo zanimiv je tudi svet ob vznožju: tod je nekoč peljala tako imenovana jamborna pot, ki so jo uporabljali že v rimski dobi, posebej pomembna pa je postala v času, ko so po njej iz naših krajev v tržaško pristanišče prevažali debla za ladijske jambore.



Vzpon na Sv. Lovrenc začnemo v vasi Studeno (na vrh lahko pridemo tudi po označeni poti iz vasi Gorenje), kamor nas pripelje asfaltna cesta iz Planine ali Postojne. Na severnem koncu vasi, kjer je župnijska cerkev sv. Jakoba, poiščemo med hišami prehod do približno dvesto metrov oddaljenega parkirišča, namenjenega izletnikom. Ko stopimo iz avta, zagledamo visoko zgoraj strmo južno pobočje, poraščeni vrh in cerkev sv. Lovrenca, ki stoji na manjšem sedlu pod njim.



Pri kažipotu, ki je od parkirišča oddaljen nekaj korakov, zavijemo na široko stezo. Ta pelje sprva po dokaj odprtem svetu, potem pa se počasi skrije med borovce. Mehka, od zemlje rjava in z iglicami posuta steza postane kmalu strmejša, saj se požene naravnost navkreber. Na njej ni ovinkov niti odcepov, zato ni nevarnosti, da bi zašli.

Po približno dvajsetih minutah vzpona se drevje nekoliko razredči in razmakne. Okrog nas je vse več trave, ki je zadnji dan aprila šele začenjala zeleneti. Med njo je bilo še polno presušenih in ovenelih bilk, ki so bile živo nasprotje cvetočim drevesom in rumenečemu regratu v dolini. Kljub temu se je tudi teh pobočij, na katerih bo kmalu neusmiljeno pripekalo sonce, že dotaknila razigrana pomlad. Ko nas je širna goličava z razmršenimi drevesi in nizkimi grmi zvabila s steze, smo opazili, da med suho travo poganjajo kosmatinci z značilno dlakavimi stebli: nekateri se še niso dobro odprli, pri drugih pa smo že lahko občudovali vijoličaste cvetove z rumenimi prašniki. Tu so bili še šopi modrikastih sviščev, vrstile so se jagodaste hrušice z grozdastim socvetjem, vmes pa so brez pravega obstanka brenčali debelušni čmrlji, pristajali na tleh in izginjali v ozkih, komaj opaznih luknjah. Ob številnih podrobnostih smo skorajda prezrli, kako razgledna je medtem postala pot. Vas ob vznožju gore se je razgrnila, pokazale so se svetle hiše, njive in temnikavi gozdovi, meje obzorja so se pomaknile daleč nazaj.

Po dobre pol ure hoje se pobočje narahlo prelomi in pot postane položnejša. Zdaj je poraščeni vrh že veliko bliže, le cerkve še ne vidimo, ker jo zakriva pas drevja. Nekaj minut pozneje pridemo do lesenega križa z napisom: Gospod Bog, blagoslovi to čudovito dolino, njene prebivalce pa ohrani v zdravju, sreči in ljubezni. Kratko in jasno, brez odvečnih besed.

V zgornjem delu pobočja se steza povzpne na sedlo, kjer stoji preprosta, pred kratkim obnovljena cerkev sv. Lovrenca. Ob njej je postavljenih nekaj trdnih lesenih klopi, na katerih si lahko privoščimo počitek in dobrote iz nahrbtnika, hkrati pa uživamo v lepem razgledu. Vršni del gore, ki se dviga zahodno od sedla, je razdrapan in pokrit z nizkim, skrivenčenim ter močno razvejanim drevjem. Cvetje je tu drugačno od tistega na travnikih: ob našem obisku je bilo na tleh veliko tevja, votlih petelinčkov, konopnic, kranjskih volčičev, opazili pa smo tudi nekaj posušenih zvončkov in šop zapoznelih trobentic. Ta del vzpona je kratek, saj nas steza v manj kot petih minutah pripelje na ne prav prostoren vrh, na katerem je kovinska skrinjica z vpisno knjigo.

Ker nam drevje na vrhu zapira razgled proti severu, velja vsa naša pozornost pokrajini na jugu, vzhodu in zahodu. Razgled je res imeniten. Če začnemo sprehod po obzorju na levi, vidimo najprej razgibani rob Hrušice, ki izginja proti Planini. V daljavi na jugovzhodu hitro prepoznamo Slivnico, saj se pod njo v popoldanskem soncu leskeče gladina Cerkniškega jezera. Na nasprotni strani se dvigujejo gozdnati Javorniki, izza katerih pogleduje mogočni, s snegom pokriti Snežnik. Obzorje na jugu zapira Učka, ki je s skoraj 1400 metri višine najvišji vrh Istre. Veliko bliže in nekoliko zahodneje vidimo široki hrbet Vremščice, na jugozahodu pa se za robom skriva Nanos, ki smo si ga lahko natančno ogledali že med vzponom.

V župnijski cerkvi sv. Jakoba v vasi Studeno je maša vsako nedeljo ob 10. uri.


OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Studeno (pri Postojni)

Višinska razlika: približno 440 metrov

Dolžina vzpona: 1 ura

Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti.

Težavnost: pot je dokaj strma, sicer pa lahka in razgledna. Primerno za družinski izlet.

Zemljevid: Notranjski kras, 1:50.000