Sv. Katarina Sienska – sozavetnica Evrope
Sv. Katarina Sienska – sozavetnica Evrope
Mati in oče sta temu najprej močno nasprotovala, ko pa sta videla, da hčere ne moreta prepričati, da tega ne bi počela, sta se vdala v usodo. Tako je sv. Katarina okoli leta 1364 z njunim dovoljenjem stopila v red spokorniških sester sv. Dominika.
Preizkušnja vdanosti Kristusu
Sv. Katarina je živela strogo asketsko življenje, odmaknjeno od sveta. V tem času je doživljala mnoge preizkušnje, skušnjave in notranje boje, ki pa jim ni podlegla. Spoznala je, da je to le njena preizkušnja vdanosti Kristusu.
Odslej se ji je Kristus vedno pogosteje prikazoval. Preobrat v svojem življenju je doživela leta 1367, ko se ji je prikazal Kristus v vsem svojem sijaju in se slovesno zaročil z njo.
Od tega trenutka dalje se je sv. Katarina zavestno vključila v življenja soljudi, da bi izpolnila vse, za kar je bila izbrana. Pomagala je v domači hiši, delila miloščino, stregla zapuščenim bolnikom in spreobračala grešnike.
»Mojo godovno zavetnico sv. Katarino Siensko mi je prvi pobliže predstavil domači župnik. Spomnim se, da jo je opisal kot "gajstno" žensko, ki so jo še papeži ubogali. Seveda se mi je kot otroku to zdelo strašno imenitno. Danes vidim v njeni življenjski zgodbi predvsem sporočilo, da imajo tudi ženske v Cerkvi zelo močno vlogo. Neredko jim prisluhnejo še moški,« nam z nasmehom pove Katarina Ropret, glavna urednica revije Praznična.
Živela je v času kuge
Sv. Katarina nam je lahko priprošnjica tudi v današnjem času epidemije. Tudi sama je namreč živela v času strašne kuge, ki se je okoli leta 1374 iz Pise razširila v Sieno. Bila je okužena in je doživela tako imenovano »mistično smrt«. Ob tem je spoznala, da ji je vsak dan življenja podarjen le zato, da ga izkoristi v službi odrešenja soljudi.
Sv. Katarina Sienska je leta 1375 med molitvijo prejela stigme (znamenja Kristusovih ran), ki pa jih je skrivala do smrti.
Sv. Katarina se je tudi politično udejstvovala. Odločilno je posegala v reformo Cerkve ter nastopala kot razsodnica v mnogih sporih. Njena prav posebna naloga pa je bila, da ji je uspelo prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim, kar se je leta 1376 tudi zgodilo.