Kapela sv. Katarine stoji na kraju nekdanje cerkve, ki je po letu 1780 počasi propadala (foto: Andrej Praznik)

Slovenija ni samo dežela tisočerih cerkva, ampak tudi številnih utrjenih prazgodovinskih naselbin, ki so jih na vzpetinah zgradili naši davni predniki. Eno večjih gradišč je na Sv. Katarini nad vasjo Novokračine pri Jelšanah. Ta gozdnat hrib ob slovensko-hrvaški meji, na katerem lahko še vedno občudujemo mogočen kamnit nasip, pa ni zanimiv samo za ljubitelje zgodovine. Radi ga obiskujejo tudi verni prebivalci okoliških krajev, saj so pred dvema letoma na njegovem vrhu postavili kapelo sv. Katarine, na pobočju pa križev pot, ki ga je blagoslovil koprski pomožni škof Jurij Bizjak.

Iz Jelšan nadaljujemo vožnjo proti bližnjemu mednarodnemu mejnemu prehodu, vendar z glavne ceste hitro zavijemo proti vasi Novokračine. Cesta se v naslednjih minutah povzpne na manjši preval, kjer je nasproti lesenega znamenja majhno parkirišče. Kažipot z napisom Sv. Katarina nas zvabi na gozdno cesto, ob kateri stojijo visoki leseni križi. Vidi se, da križev pot domačinom veliko pomeni, saj so ob križih posajene rože, ponekod pa postavljene lesene klopi. Tudi dekanijske molitve križevega pota, ki je na tretjo postno nedeljo, se vsako leto udeleži več ljudi.

Rahlo vijugava in prijetno mehkobna pot se komaj opazno vzpenja proti jugu. Položna pobočja preraščajo bori z razdrapanimi debli in razmršenimi krošnjami, tla pod njimi pa so pokrita s preprogo porjavele trave. Pred nekaj desetletji je bila podoba teh predelov precej drugačna, saj so tod pasli živino. Domačini pravijo, da je bilo v Novokračinah nekoč precej več krav kot ljudi, danes pa jih je menda le še za vzorec. Pokažejo se prve skale. Nekoč je bilo po Sv. Katarini raztresenih tudi veliko apnenic. Starejši domačini še vedo, kje so bile, hkrati pa se spominjajo delavcev, ki so na plečih nosili težko kamenje in apno.
Pri enajsti postaji se gozdna cesta umakne proti jugu, mi pa zavijemo navkreber proti bližnjemu vrhu. Rob planote zapira mogočen kamnit nasip, ki je pred tisočletji varoval prebivalce gradišča. Na tisoče kamnov je v njem – Bog ve, koliko časa je trajalo, preden so jih nanosili sem. Spoštljivo stopamo po starodavnem nasipu in si v domišljiji slikamo čas, v katerem je nastal. V njem najbrž ni bilo niti sledu o tisti romantiki, ki se tako rada pritakne našim predstavam o davni preteklosti.

Ob turških vpadih so domačini nasip utrdili, da jim je dajal zavetje, ko so na bližnjih vrhovih zagoreli kresovi. Po ustnem izročilu naj bi bil v srednjem veku na hribu tudi ženski samostan, vendar so to verjetno le govorice. Zanesljivo pa je tod stala cerkvica sv. Katarine, ki je po letu 1780 pročasi propadla in se spremenila v razvaline. Ostanki njenih temeljev obkrožajo kapelo in so vidni še danes.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so bila na Sv. Katarini arheološka izkopavanja, med katerimi so v smeri proti Rupi odkrili starodavne grobove. Živa je tudi zgodba o nekem domačinu, ki je tod našel nekaj bronastih predmetov. Ko jih je očistil, so se tako svetili, kot bi bili zlati. Vesel zaradi domnevnega bogastva se je odpravil na dolgo pot proti Ljubljani, kjer pa so ga hitro postavili na trdna tla.

Kolo, ki ga ima ob sebi kip sv. Katarine v kapeli, nas spominja na to, kako hitro se vrti ta naš svet. Čeprav na vrhu naglice ne čutimo, se lahko s pogledom vseeno hipoma preselimo na morje, ki se v jasnem vremenu leskeče le kakšnih petnajst kilometrov stran. Dobro vidimo tudi pogorje Učke, katere vrh se dviga kar 1.400 metrov nad morsko gladino.

Ker za vzpon na Sv. Katarino tudi ob molitvi križevega pota ne porabimo več kot dobro uro, se lahko do avta vrnemo po malce daljšem ovinku čez Novokračine. Od brunarice, ki stoji pod kapelo, krenemo po dobro uhojeni stezi proti jugu. Kmalu prispemo do nasipa, prečkamo gozdno cesto in nadaljujemo poševno navzdol po kolovozu, po katerem so nekoč vozili seno. Južna stran Sv. Katarine je zaradi burje redkeje poraščena kot severna stran. Tu in tam opazimo ob poti kakšno oznako, veliko več pa je sledov divjih prašičev, ki so med iskanjem hrane razrili tla. Pri kažipotu prispemo na širšo pot, po kateri se spustimo do maloobmejnega prehoda. Tam zavijemo na asfaltno cesto, ki nas pripelje v Novokračine in naprej do izhodišča.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Jelšanah je maša vsako nedeljo ob 8. in 10. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: preval med Jelšanami in Novokračinami

Višinska razlika: 100 metrov

Dolžina vzpona: 30 minut

Dolžina krožne poti: 2 uri

Kratek opis poti: Za Jelšanami zavijemo v levo proti Novokračinam. S slaba dva kilometra oddaljenega prevala, kjer pustimo avto, krenemo po gozdni cesti, ob kateri so postaje križevega pota. Prijetno položna pot nas hitro pripelje na vrh. Do izhodišča se lahko vrnemo po ovinku čez Novokračine. Pri brunarici poiščemo stezo proti jugu, prečkamo gozdno cesto in nadaljujemo do maloobmejnega prehoda. Tam zavijemo na asfaltno cesto, ki nas skozi vas pripelje nazaj na preval. Čeprav so oznake med spustom v dolino redke, poti ni težko slediti. Vseeno moramo paziti, da ne zatavamo na hrvaško stran.

Zemljevid: Snežnik, 1 : 50.000