Jezuit Tomaž Podobnik. FOTO: Tatjana Splichal.


Pater Tomaž, kdaj ste se v svojem življenju prvič srečali s svetim Jožefom?

Mama nam je otrokom vedno ganjeno pripovedovala, kako sveti Jožef uslišuje v hudih stiskah, ki so po drugi svetovni vojni doletele tudi našo številno in verno družino.

Veliko smo molili k njemu, velikokrat smo bili uslišani. Vseskozi me v srcu spremlja tudi slika vsakdana nazareške družine, ki smo jo bratje imeli v sobi.

Ko ste se pred desetletji z nekaterimi sobrati preselili blizu cerkve sv. Jožefa, v kateri je bil takrat studio Viba filma, ste bili prvi jezuit, ki je takrat vstopil k zazidanemu oltarju …

Na začetku leta 1990 mi je uspelo, da sem obiskal »zazidanega« sv. Jožefa v prezbiteriju cerkve. Pred kipom je bil od vrha do tal pozidan opečnat zid in iz najvišje pregrade pred zidom sem se skozi lino znašel s svetim Jožefom iz oči v oči.

Pretresljivo srečanje! Po tistem smo se verniki začeli zbirati v najeti, zasilno usposobljeni Marijini kapeli in začeli moliti za vrnitev cerkve.

Na lastni koži ste občutili tudi skrb nazareškega svetnika …

Dve leti po tem srečanju s svetim Jožefom mi je začel zelo zatekati vrat, spremenil se mi je videz obraza, začel sem izgubljati glas. Prišlo je do pareze glasilk. Bal sem se, da ne bom mogel več opravljati svojega duhovniškega poslanstva. Na duhovnih vajah sem začel opravljati devetdnevnico k sv. Jožefu. In Bog se me je usmilil.

Na praznik svetih treh kraljev, 6. januarja 1993, na prvo sredo v mesecu – sreda je dan svetega Jožefa – ob koncu devetdnevnice ob pol enajstih zvečer sem popolnoma ozdravel. To je bil zame šok in hkrati znamenje, da moram za svetega Jožefa storiti še kaj več.

Z verniki smo začeli moliti na ulici pred cerkvijo, kasneje so nam dovolili romanja do zazidanega sv. Jožefa. Cerkev je bila dokončno vrnjena na veliko noč 1996, tik pred prvim obiskom sv. Janeza Pavla II.

Največja milost zame pa je bila, da sem si ob vsem tem začel postavljati vprašanje: »Kdo si, Jožef iz Nazareta?«

Premišljevati sem začel njegovo življenje, v okviru gibanja Nazaret smo pripravili prevod apostolske spodbude sv. Janeza Pavla II. Odrešenikov varuh, kasneje smo izdali knjižico molitev z devetdnevnicami k sv. Jožefu.


FOTO: Tatjana Splichal.

V zgodovini odrešenja je Marijina vloga izjemna. A izjemna je tudi Jožefova vloga.

Marija je brez madeža izvirnega greha in polna milosti. Ker pa je v Božjem načrtu, da ima sveta Božja mati tudi moža, in ker Bog po svoji modrosti vse ureja, kako ne bi potem že vnaprej prav posebej izbral in pripravljal tudi Jožefa?

To je moral biti človek izjemne svetosti! Svetost enega zahteva svetost drugega. Še posebej, ker naj bi in tudi je Jožef dolga leta živel v nenehni bližini in domačnosti z izvirom vse svetosti, Jezusom, učlovečenim Bogom, in z Marijo, ki je najsvetejša od vseh bitij.

Kakšen je bil Jožef kot mož in oče?

Vse to je v svojem apostolskem pismu o svetem Jožefu lepo zajel papež Frančišek. Sveti Jožef je v zaupanju v Božje vodstvo ščitil in varoval sveto družino, bil je dober, nežen in usmiljen, delaven.

Krhek in ranljiv, kot smo tudi mi, a odločen v ključnih okoliščinah. Ko je spoznal Božjo voljo, je rekel: gremo v Betlehem, gremo v Egipt …

Ni bil nek starček ali vdovec, kot ga opisujejo apokrifni spisi, ni brez posebnega dela sedel v jaslicah zraven Marije. Kako bi kot starec prenašal napore potovanja v Betlehem in Egipt; kako bi ščitil in preživljal družino?

Marija je kot ženska potrebovala razumevanje in pogovor in Jožef gotovo ni bil mutast, bil je sproščeno zgovoren.


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (12/2021).

Preberite še:
- »Sv. Jožef, bodi ti med nami danes in vse dni!«
- »Bova imela pa Jožefa«
- Kako so Jožefovo praznovali nekoč?
- Na praznik sv. Jožefa začenjamo teden družine
- Pozdravljen, sveti Jožef!