Škof, mučenec, zavetnik in varuh Neaplja

Zavetnik: Mesta Neapelj, bank s krvjo, proti vulkanskim izbruhom.

Atributi: Škofovska oblačila

Neapeljčani še vedno vsako leto v velikem številu, v procesijah, s petjem in molitvijo častijo sv. Januarija. Na veliki oltar stolnice prinesejo njegovo glavo, shranjeno v dragoceni skrinjici, in monštranco z dvema stekleničkama krvi, ki se po čudežu utekočini. Če se čudež zgodi z zamudo ali pa se sploh ne, je to znamenje za »preplah«. Januarij je namreč v preteklosti mesto večkrat rešil različnih nesreč: lakote, vojn, kuge in izbruha vulkana Vezuv.

Ime: Januar, ime prvega meseca v letu, izhaja iz latinskega priimka Ianuarius, ta pa se nanaša na poganskega boja Jana z dvema obrazoma; bil je bog hišnega praga, bog preteklosti in prihodnosti.

Rodil se je sredi 3. stoletja v Neaplju ali v Beneventu v Italiji, umrl pa 19. septembra (?) leta 305 v Pozzuoliju, nekdanjem rimskem Puteoliju pri Neaplju, prav tako v Italiji.

Družina: Rodil se je v stari in ugledni plemiški družini, ki naj bi izhajala iz samnitskega plemena Caudini.

Službe: Pri petnajstih letih naj bi bil posvečen v duhovnika in sprva deloval kot župnik v domači župniji v Beneventu, ki je bila takrat še večinoma poganska. Z dvajsetimi leti pa je postal škof v Neaplju (nekateri viri navajajo Benevent),

Škofija: Neapeljska škofija je bila ustanovljena v 1. stol, v 10. stol. pa povišana v nadškofijo. Danes ima 287 župnij in 1.600.000 katoličanov. Vodi jo kardinal Crescenzio Sepe.

Kreposti: Januarija življenjepisci hvalijo zaradi njegovega krepostnega življenja. Posebej se je izkazal v času preganjanja kristjanov, ko je neutrudno obiskoval jetnike po zaporih, jih tolažil, krepil in jim vlival poguma.

Mučeništvo: Prijeli so ga ob enem izmed obiskov jetnikov. Cesarski namestnik Timotej ga je dal najprej mučiti in vreči v razbeljeno peč, a je ostal nepoškodovan. Ko so mu na natezalnici izpahnili vse ude, so ga v amfiteatru vrgli levom, ti pa so ubogljivo legli k njegovim nogam. Na koncu so ga skupaj z nekaj tovariši obglavili.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa z mečem, obdanega z zverinami, stoječega sredi plamenov, v žareči peči, kjer je ostal nepoškodovan. Nad evangeljsko knjigo v levici ima običajno steklenički s krvjo, v desnici pa drži škofovsko palico.

Grob: Pokopali so ga v t. i. Januarijevih katakombah, kasneje pa so njegove relikvije večkrat prenašali, dokler se niso leta 1497 vrnile v Neapelj. Danes so shranjene v stolnici, v njemu posvečeni kapeli.

Čudež: Izročilo pravi, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju sv. Januarija vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh steklenih posodicah. Ta kri se vsako leto ob svetnikovih obletnicah: prvega maja, 19. septembra in 16. decembra, za nekaj časa utekočini, nato pa se spet strdi. To imenujejo »čudež sv. Januarija«, ki je do danes nepojasnjen.

Češčenje: Omejeno je na neapeljsko okolico, kjer v njegovo čast prirejajo različne procesije.

Goduje: 19. septembra, vzhodna Cerkev pa 21. aprila.

Rodil se je verjetno v Neaplju sredi tretjega stoletja v stari in ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in zaradi krepostnega življenja in temeljite izobrazbe kmalu tudi škof v mestu Beneventu, severovzhodno od Neaplja. Pod Dioklecijanovim preganjanjem je skrivaj obiskoval po ječah duhovnike in vernike in jih tolažil. Nekoč so ga pri takšnem obisku zasačili, zgrabili in odpeljali pred cesarskega namestnika. Ta ga je hotel zlepa ali zgrda pripraviti, da bi odpadel od Kristusa. Legenda pripoveduje, da ga je obsodil v razbeljeno peč, a plamen se ga ni dotaknil. Ukazal ga je razpeti na natezalnico, da se mu izpahnejo udi, toda svetnik je po kratki molitvi ozdravel. Obsodil ga je med divje zveri v amfiteatru, toda levi, tigri in medvedje so legli k njemu in njegovim tovarišem k nogam kot krotka jagnjeta. Razkačena poganska množica je zahtevala, naj Januarija pri priči usmrti. Namestnik jim je ustregel in ga dal obglaviti hkrati s tovariši vred. To se je zgodilo leta 304 ali 305 v Pozzuoliju, nekdanjem rimskem Puteoliju pri Neaplju, kjer so še danes ostanki antičnega amfiteatra.

Sv. Januarij je znan predvsem po »čudežu sv. Januarija«. Mučenčevo kri hranijo v njemu posvečeni neapeljski stolnici v dveh stekleničkah v valjasti monštranci. Kadar pa denejo ti dve posodici blizu mučenčeve glave, ki jo tudi hranijo v dragoceni skrinjici, tedaj postane kri tekoča, kar vzkipi in dobi živordečo barvo, kakršno ima živa kri. Ta dogodek se z redkimi izjemami ponavlja trikrat na leto: 1. maja, ko so prenesli mučenčevo truplo; 19. septembra, to je na njegov smrtni dan; in 16. decembra, ko so mučenčevo truplo spet prenesli. Kri ostane nekaj časa tekoča, nato pa se spet sesede. »Čudež sv. Januarija« še do danes ni pojasnjen. Opirajo ga na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju svetnika vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh posodicah. Ko so ga pokopali, so posodici dali k njegovi glavi.