Nenavadno ime si je prislužil s svojimi izrednimi pridigami in velja za enega največjih cerkvenih govornikov vseh časov. Zaradi svojega neupogljivega zavzemanja za obrambo krščanskih resnic je bil preganjan in je umrl v izgnanstvu.

V zadnji številki revije Magnificat je na njegov god, ki ga obhajamo 13. septembra, objavljeno njegovo razmišljanje pod naslovom »Gospod, nisem vreden …« o Jezusovi evharistični daritvi:

Kadar opazuješ Gospoda, kako darovan leži na oltarju, in duhovnika, kako stoji pred to žrtvijo in moli, in Božje ljudstvo, odrešeno s to dragoceno krvjo, ali si sploh moreš predstavljati, da si še zmeraj na zemlji med ljudmi in ne vzet v nebesa? In kadar iz svojega uma odženeš vse posvetne misli, mar s čistim srcem in čistim umom ne začneš zaznavati nebeške reči? O, čudež! O, Božja dobrota! Tisti, ki skupaj z Očetom sedi na višavah, se daruje vsem, ki ga želijo objeti in sprejeti v svoje srce. Sedaj to vsi počnemo z očmi vere. Se ti te reči zdijo vredne zaničevanja in takšne, da bi jih kdo sploh lahko preziral? Se želiš o vzvišenosti te svetosti poučiti iz še enega čudeža? Predstavljaj si Elija in nepregledno množico okoli njega. Stoji pred oltarjem, na katerega je položena žrtvena daritev. Medtem ko prerok moli in vsi mirno stojijo v tihoti, se nenadoma z neba spusti ogenj na oltar (1 Kr 18). Vse to je čudovito in navdihujoče. Sedaj pa se z razmišljanjem vrnite k žrtveni daritvi, ki se ravnokar daruje, in videli boste ne samo nekaj čudovitega, temveč nekaj, kar presega vse naše sposobnosti občudovanja. Kajti duhovnik ne prosi zgolj za ogenj z višav, temveč za Svetega Duha. Ne moli za to, da bi z nebes prišel ogenj in použil daritev, temveč da nad žrtev pride milost, ki naj po njej razplamti duše vseh in jih osvetli, da postanejo bolj sijoče kakor v ognju preizkušano srebro.