Oba popolnoma poglobljena v Božjo skrivnost sta kljub hudim nasprotovanjem reformirala dotlej precej razpuščeni karmeličanski red, kar je bila posredna pobuda tudi za siceršnjo prenovo Cerkve. Za vse nas pa sta pomembna še zlasti kot učitelja duhovnega življenja, saj sta nam zapustila izjemna besedila, ki govorijo o njunem mističnem doživljanju Boga in vsega Božjega. 

Tega, kar iščeš in po čemer najbolj hrepeniš, ne boš našel ne na poti, po kateri hodiš, ne v visokem premišljevanju, ampak le v globoki ponižnosti in srčni vdanosti. (sv. Janez od Križa)

Sv. Janez od Križa, katerega god praznujemo 14. decembra, na dan, ko je leta 1591 odšel k svojemu nebeškemu Očetu, je v svojih delih Duhovna pesem in Plamen žive ljubezni z veliko pesniško močjo opisal pot očiščevanja duše vse do njenega zedinjenja z Bogom; v Vzponu na goro Karmel popiše duhovno potovanje, ki je potrebno za vzpon na vrh krščanske popolnosti, v Temni noči pa piše o tem, kako Bog posega v proces očiščevanja duše.

Lepota ljubezni je v tem, da se ji zdi vse mogoče. (sv. Janez od Križa)

Sv. Janez od Križa je bil za svetnika razglašen leta 1726 in je zavetnik kontemplativnih redov in tudi španskih pesnikov. Papež Pij XII. ga je leta 1926 prištel k cerkvenim učiteljem.

Sveti Janez od Križa. FOTO: Arhiv Družine. 

V nadaljevanju preberite, kako o svetosti Janeza od Križa v svojem kratkem razmišljanju za 14. december piše Victor Manuel Fernandez v knjigi 5 minut s Svetim Duhom. 

Danes se spominjamo mistika sv. Janeza od Križa. Bil je karmeličan, prijatelj sv. Terezije, ki ga je imela za svetnika. Povabila ga je k sodelovanju pri prenovi svojega reda. Trpel je nezaupanje in zavist svojih sobratov zaradi prenove, ki jo je podpiral. Očitali so mu norost zaradi njegovih duhovnih izkušenj in nauka, devet mesecev so ga imeli zaprtega v nečloveških pogojih. Nasprotniki prenove so vedeli, da je bil Janez prvi vzor in navdihovalec prenove, ki je bila predlagana med karmelskimi redovniki, in so mislili, da bodo zmagali, če bodo utišali njega. V tem stanju in okoliščinah, ko ni manjkalo mučenja, je imel Janez vzvišene duhovne izkušnje ter je napisal dober del Duhovne pesmi. Končno je uspel skozi okno celice uiti in zatekel se je v samostan karmeličank.

V zadnjih letih življenja je doživljal najgloblje mistične izkušnje, zaznamovane z izkustvom ničnosti sveta, ničnosti samega sebe in z izkustvom globoke združitve z Bogom, ki vse presega. Ta cerkveni učitelj nam je zapustil v svojih spisih najčudovitejše pričevanje višin mističnega življenja.

V svoji Duhovni pesmi uči, da je Bog vedno skrivnost in da je skrivnost tudi naš odnos z njim, ta neobjemljiva in edinstvena pot, ki jo Bog prehodi z vsakim od nas, nerazložljivi koraki in obdobja, ki jih on udejanja v naši osebni zgodovini. Zadaj za vsako izkušnjo tega sveta je čudovita neizmernost, ki je ne moremo dokončno odkriti in »se imenuje neznano, ker se ne da izraziti«. Zato je eden od velikih korakov na naši duhovni poti izpolnjen, ko v resnici zavestno dojamemo, česa vsega ne vemo o Bogu in njegovih načrtih. In tega nam nihče ne more povedati. Pomanjkanje védenja torej, ki na naredi modre, ker nam pomaga, da postanemo sprejemljivi in razpoložljivi.

Janez je prosil, da bi zadnja leta preživel sam in v odmaknjenosti. Umrl je v Ubedi, s križem v roki in ponavljajo kakor Jezus: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojega duha.« Njegovo pričevanje nas spodbuja, da se na poti našega prijateljstva z Bogom ne zadovoljimo z majhnimi stvarmi, in nas vabi sprejeti, naj nas Sveti Duh vodi v višave, k (Naj)višjemu.