Bil je učenec sv. Polikarpa in je širil Kristusov nauk s tako pomembnimi spisi, da ga imenujemo očeta katoliške teologije in začetnika dogmatike. Umrl je najverjetneje mučeniške smrti okrog leta 200 v Lyonu.

V bogoslužnem koledarju sv. Irenej Lyonski ni edini Irenej, saj 6. aprila goduje Irenej Sirmijski, škof v Sirmiju, današnji Sremski Mitrovici, ki je dal življenje za Kristusa leta 304. 

Po podatkih Statističnega urada RS z dne 1. januarja 2022 nosi ime Irenej 84 Slovencev, za žensko različico Ireneja pa ni podatka, ker se pojavi manj kot petkrat. Precej več je Slovencev z imenom Miran (5089), ki imajo prav tako za svojega zavetnika sv. Ireneja, kajti njegovo ime v prevodu pomeni »mož miru« ali »miroljubni«. Na ta dan godujejo tudi tisti, ki nosijo ime Ljubomir (518) ali Ljubomira (101).

Njegovo ime v prevodu pomeni »mož miru« ali »miroljubni«.

Pri krstu je kot prvo ime po današnjem godovnjaku dobil tudi slovenski misijonar in škof med Indijanci, Božji služabnik Irenej Friderik Baraga, čeprav ga poznamo bolj po drugem imenu.

V bogoslužnem branju brevirja je na njegov praznik odlomek iz enega od njegovih spisov, v katerem je zagovarjal pravi nauk proti krivoverstvom, in govori o tem, da izvira življenje človeka iz gledanja Boga.

Sveti Bog daje življenje, zato tisti, ki Boga gledajo, prejmejo življenje. Nedosegljivi, nedoumljivi, nevidni se daje videti, dojemati in doseči, da bi dal življenje nam, ki ga vidimo in gledamo. Ni mogoče živeti brez življenja, življenja pa ni brez udeležbe Boga, udeležba pa je v gledanju in uživanju njegove dobrote.

Ljudje bodo torej gledali Boga, da bodo mogli živeti. Postali bodo nesmrtni in pobožanstveni v moči gledanja Boga. Kakor sem že povedal, so to misel preroki izrazili v prispodobi: da bodo namreč Boga gledali tisti ljudje, ki imajo njegovega Duha in pričakujejo njegov prihod. To je izrazil tudi Mojzes v peti Mojzesovi knjigi, ko je rekel: danes smo videli, da Bog govori s človekom in ta ostane pri življenju.

Neskončni in vsemogočni Bog, ki v vsem stvarstvu deluje, sicer ni viden in ni dojemljiv nobeni stvari, vendar ni nepoznan. Vse nas namreč Beseda uči, da je en Bog Oče, ki vse stvarstvo prežema in vsemu daje življenje. Tako je rečeno tudi v evangeliju: Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal.

Sin torej od začetka oznanja Očeta, ker je od začetka z Očetom. V najbolj primernem trenutku je človeškemu rodu po smiselno urejenem redu razodel preroška videnja, različne darove, svoje poslanstvo in slavo Očeta. Kjer je namreč red, je tudi soglasje; kjer je soglasje, so tudi ugodne okoliščine, kjer pa govorimo o ugodnih okoliščinah, imamo v mislih korist.

Tako je Jezus postal oskrbnik Očetove milosti v korist ljudi, s tem da se je zanje tolikokrat zavzel, ko je bodisi ljudem razodel Boga bodisi Bogu predstavil človeka. Vendar je ohranil nevidnost Očeta, da bi ga človek ne mogel zaničevati, pa tudi zato, da bi mogel človek vedno za čem stremeti. Hkrati pa je razodeval Očeta z najrazličnejšimi posegi v zgodovino, da ne bi človek – popolnoma brez Boga – prenehal bivati. Le od božje slave namreč živi človek in življenje človeka teče iz gledanja Boga. Če namreč razodevanje Boga, kakršno izvira iz stvarstva, daje življenje vsemu, kar živi na zemlji, tem bolj razodetje Očeta, ki ga je prinesel Kristus, daje življenje tistim, ki Boga gledajo.