Mož skromnosti in molitve, dobrega srca in odprtih rok, modrih nasvetov in sočutnih besed – vse to je bil kapucin Frančišek. V samostanu je opravljal službo kuharja in bolniškega strežnika, nato pa na ulicah nabiral miloščino, da bi z njo pomagal ubogim. V molitev so se mu priporočali tako revni kot bogati, preprosti in izobraženi; njegova priprošnja je izprosila ozdravitve. Vsem se je posvečal z enako pozornostjo. V obdobju kuge je predano stregel bolnikom. Bogu je daroval svoje življenje kot spravno žrtev za grešno mesto. Po treh dneh hude bolezni je umrl, kuga pa je prenehala.

V življenju skupnosti je uresničeval svoje zlato pravilo, skrivnost, kako z vsemi dobro shajati: »tihota, premagovanje, molitev«. Frančiškova pot je dokaz, kako rodovitna je ta trojica, če izhaja iz Kristusove ljubezni in se k njej vedno znova tudi vrača. Za nebesa.