Sestra Edith, vaše ime je zelo redko. Kako ste ga dobili?

Moja krstna zavetnica je sv. Ana. Edith pa je moje redovno ime, ki sem si ga izbrala in dobila ob redovni preobleki. Ko sem bila še doma, je leta 1973 pri Ognjišču izšla mala knjižica z življenjepisom Edith Stein. Zelo me je nagovorilo in po večkratnem branju sem rekla, da če bo kdaj možno, bo to moje redovno ime.

Z malo soimenjakinjo Edith Marijo. FOTO: Osebni arhiv

Tako je vaša zavetnica postala še sv. Edith Stein z redovnim imenom Terezija Benedikta od Križa, Judinja s Poljske, ki se je kot najstnica razglasila za ateistko, pri 31 letih pa resnico, ki jo je kot filozofinja tako zelo iskala, našla v Kristusu. Kako, s čim je Gospod prepričal vas?

Nikoli nisem pomislila, da bi šla v samostan. Želela sem si ustvariti družino. Božja pota pa niso naša pota. Na duhovnih vajah za dekleta pri sestrah usmiljenkah v Beogradu (tisto leto še ni bilo možno imeti jih v Sloveniji) pa so se mi vse predstave o samostanu podrle. Predstavljala sem si visoko zidovje, stare in resne sestre in podobno, tu pa je bilo vse drugače. Predvsem pa me je prevzel notranji mir, ki sem ga tam doživljala. Na kratko bi lahko rekla: z mirom in križem me je Gospod osvojil.

Prijateljici redovnici je sv. Edith Stein pisala, da je »ime Terezija Benedikta od Križa prinesla s seboj …, saj sem pod križem razumela usodo Božjega ljudstva, ki se je takrat začela naznanjati. Mislila sem si: tisti, ki razumejo, da je ta usoda Kristusov križ, jo morajo vzeti nase v imenu vseh.«

Medtem ko sv. Edith vsaj na videz ni takoj odgovorila Božjemu klicu v Karmel, vi niste oklevali z vstopom v red. Kako ste potem ugotovili, da je vaša pot pri Marijinih sestrah?

Dokončna odločitev za samostan je padla na vlaku, ko sem v rokah držala podarjeni križ. Sem si rekla: To je moja Križana Ljubezen in njej želim slediti, kamor koli me bo vodila. Ko sem prišla domov, sem napisala prošnjo za sprejem pri sestrah usmiljenkah in se že pripravljala na odhod. A prišel je odgovor, naj ostanem še dve leti v svetu, in besede: »Danes ne vemo, zakaj je ta preizkušnja potrebna, čez dve leti pa nam bo morda jasno.«

Zaradi bolezni ali invalidnosti jim je nekaj odvzeto, vendar dano nekaj drugega. FOTO: Tatjana Splichal

Med tem časom sem spoznala s. Mihelangelo, Marijino sestro, ki me je seznanila z bolniki in invalidi, in tako sem že kot dekle bila na prvem srečanju Prijateljstva leta 1973 na Trsteniku. Bolj ko sem bila vpeta v to gibanje in sestrsko življenje, bolj sem spoznavala, da je tu moje pravo mesto. In po dveh letih sem vstopila v Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje.

Vaša zavetnica se je med drugim preizkusila kot predavateljica širom po Evropi, vi pa ste že vrsto let odgovorni za skupnost Prijateljstvo bolnikov in invalidov, ki deluje pod okriljem Marijinih sester. Kaj vam dajejo dragocene izkušnje dela z bolniki in invalidi? Od kod vaša občudovanja vredna zagnanost?

Ne bi rekla delo, bolj poslanstvo in življenje z bolniki in invalidi. Zaradi bolezni ali invalidnosti jim je nekaj odvzeto, vendar po drugi strani dano nekaj drugega. Vedno je nekaj, kar lahko razvijamo. Ko se vživiš vanje, spoznaš tudi njihovo bogato notranjost. Čeprav dostikrat odrinjeni, nerazumljeni, pa vendar radi živijo. Drug drugega potrebujemo in drug drugega bogatimo. Oni sami mi dajejo moč vztrajnosti.

Na srečanju Prijateljstva bolnikov in invalidov. FOTO: Tatjana Splichal

Prijateljstvo bolnikov in invalidov letno organizira več srečanj in duhovnih obnov, delavnice in razstave ročnih del, pričevanja bolnikov po župnijah, izlete in romanja. Eden njihovih večjih projektov je letovanje bolnikov na morju.

Tudi sami ste šli skozi preizkušnjo bolezni. Je bila zaradi vašega dela drugačna, kot bi bila sicer?

Mislim, da ne. Sem pa Bogu hvaležna za to preizkušnjo. Še bolj se zavedam, da je vse v Božjih rokah, ne mojih. Sama sem le slabotno orodje v Njegovih rokah. Bolnikom sem govorila, da jih razumem, pa mi je šele bolezen pokazala, kaj se zares pravi trpeti bolečine, prenašati neprespane noči, trepetati za življenje … Tu mi prihaja misel sv. Edith Stein: »Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa temeljito čutimo.«

Sv. Edith Stein, Terezija Benedikta od Križa. FOTO: Wikimedia Commons

Sv. Edith Stein je bila filozofinja, ki je za seboj pustila mnogo dragocenih besedil, vi pa pravite, da ste bolj človek dejanj. Kako doživljate svojo zavetnico, v čem si jo jemljete za zgled?

Predvsem v »nošenju križa« in bližini Matere Božje.

Kot karmeličanka naj bi bila s. Terezija Benedikta od Križa precej nespretna pri gospodinjskih opravilih, zelo rada pa je imela molitev brevirja v koru. Nam zaupate, kaj pa je vaše najljubše opravilo ali dejavnost v skupnosti?

Za kuharico bi bila prepočasna, bi zamujali z obroki. Ne pa za strežbo, kjer sem za kakšno mlajšo prehitra. Rada pomagam s prevozi in kjer je potrebno. Sem pa zaradi Prijateljstva veliko zdoma; zaposlijo me pogovori, dopisovanje, priprave na razna srečanja. Prav te dni smo se s skupino 36 bolnikov in spremljevalcev vrnili z letovanja na morju.

Leta 1942 so sv. Edith Stein zaradi judovskega porekla odpeljali v taborišče Westerbork, kmalu zatem pa v Auschwitz. 9. avgusta so jo umorili s plinom in njeno truplo sežgali.

Sv. Edith je zavetnica novodobnih mučencev in sirot ter sozavetnica Evrope, pa tudi vaša zavetnica. V katerih situacijah se ji najraje priporočite?

Predvsem v iskanju pravih korakov in pravih odločitev ter v sprejemanju težkega.

Kapela sv. Edith Stein v nekdanjem bunkerju v Radovljici. FOTO: Kaja Zupanc

Ob koncu pa le še: vse najboljše, obilo blagoslova za god! Kako ga najraje praznujete?

Po domače, v krogu sester. Že navsezgodaj pri oltarni mizi, kjer je sveta maša po mojem namenu, pa potem pri skupnem obedu. Če je le možno, pa obiščem še Marijo na Brezjah, kapelo sv. Edith v Radovljici in kapelo Marije Snežne na planini Jasenje, ki stoji v objemu Martuljkovih gora. Tako zaobjamem domače praznovanje, obisk pri Materi Mariji in še naužijem se »mau gorenjsga lufta«.