Imenovali so ga tudi 'učitelj milosti', saj v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč Božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Njegov oče je bil pogan, mati Monika pa kristjanka. Njegovo mladost je zaznamovalo oddaljevanje od vere in prave poti, prepuščanje pijančevanju, zabavam, ter življenje v maniheizmu in brezbrižnosti. Mati je vztrajno molila, da bi bil uslišan. In molitev je bila uslišana. Po njenem vztrajnem prigovarjanju ter pridigah škofa sv. Ambroža Milanskega, se je sv. Avguštin pri dvaintridesetih letih spreobrnil in sprejel krst.

Ime Avguštin nosi 384 Slovencev, že nekaj desetletij pa je manj priljubljeno; ženska različica imena Avguština je še bolj redka, to ime ima le 88 Slovenk.

O svojem zavetniku nam je spregovoril cistercijan Avguštin Novak, ki ime Avguštin nosi od časa njegovega bivanja med cistercijani v Stični. Ob krstu pa je bil poimenovan Anton (Puščavnik) in so ga dolgo klicali Tonček. Njegovo življenje se je začelo v kmečki družini v Kriški vasi, župnija Višnja Gora, kjer je bil četrti izmed petih otrok. Njegova pot pa ga je po končani osemletki vodila k cistercijanom, kjer je preživel 15 let v domači družini ter nato 62 let v družini cistercijanov.

Leta 1961 je Avguština sprejel v Stični opat Avguštin Kostelec, ki je igral ključno vlogo v njegovem življenju, skupaj z njegovimi nasledniki. V njihovi modrosti je našel usmerjanje za svoje nadaljnje korake. Njegovo izobraževanje je potekalo na državni gimnaziji v nekdanjih samostanskih prostorih, nato je nadaljeval z bogoslovjem v Ljubljani, kjer je leta 1973 prejel novo mašo. Letos pa je praznoval zlatomašni jubilej.

Nova maša Avguština Novaka leta 1973. FOTO: Družinski arhiv 

»Ker nimam kakih posebnih dušnopastirskih karizem, je bilo večina časa v teh petdesetih letih duhovništva namenjenih duhovnim in ekonomskim potrebam samostana. V prostem času sem v mladih letih šel rad za kak dan v hribe z župnijskimi skupinami in prepeval z stiškima ansambloma Viharniki in Samarijani.«

Zlatomašni jubilej Avguština Novaka. FOTO: Gašper Stopar 

Sodeloval je tudi pri cerkvenem pevskem zboru in je že v zgodnjih letih doma prepeval cerkvene ter narodne pesmi s svojimi družinskimi člani, kot je povedal pranečak Matic v svojem govoru ob zlati maši. Danes, v svojih zrelih letih, si v prostem času privošči počitek, kadar je to mogoče.

Govor pranečaka Matica na Avguštinovi zlati maši. FOTO: Gašper Stopar 

Kje ste se prvič srečali z imenom Avguštin? 

Ime Avguštin mi ni bilo blizu. V naši vasi ni bilo tedaj tega imena in tudi v fari sem poznal samo enega Avguština, ta je bil organistov sin, ki je za božič na trobento v cerkvi zaigral Sveto noč. To je bilo posebno doživetje Božiča! Sv. Avguština in njegovo mater Moniko so omenjali v kaki pridigi, tako mi je ostal Avguštin v spominu kot velik grešnik, zaradi katerega je Monika leta in leta molila, da se spreobrne in pretočila obilo solza zaradi Avguštinovega grešnega življenja.

Da sem prejel v samostanu ime Avguštin, so bile težnje predstojnikov, da bi nosili znana imena v takratni Cerkvi. Tako je brat Ivan dobil ime po takratnem papežu Janezu XXIII., Nadrah Frančišek po takratnem ljubljanskem škofu Antonu Vovku, jaz pa po takratnem stiškem opatu Avguštinu Kostelcu.

V čem vidite največjo podobnost s svetnikom, po katerem nosite ime? Kako vam je svetnik, po katerem nosite ime, v zgled?

Najlažjo podobnost s sv. Avguštinom najdem iz časa njegovega grešnega življenja. Mi je pa blizu njegovo hrepenenje in vzdihovanje, ker tako dolgo ni mogel stopiti na pot, za katero je jasno spoznal, da je edino prava. Zgled mi je seveda po svoji gorečnosti po spreobrnjenju, po lepem opisu zgleda njegove matere Monike, pa tudi o odkritem opisovanju svojih zablod v Izpovedih.

Kje vidite stične točke z vašim nebeškim zavetnikom?

Moja pot je čisto drugačna kot pot mojega nebeškega zavetnika. Odraščal sem v skritem družinskem življenju, bil pozneje navaden menih v redovni skupnosti. Sv. Avguštin pa je bil velik mislec in iskalec, in je po globokem raziskovanju moral priznati v videnju ob morski obali, da morja ni mogoče preliti v majhno jamico, za kar se je trudil majhen otrok. Sv. Avguštin je hotel podrobno razumeti celo skrivnost Sv. Trojice. Ob branju življenjepisov svetnikov sem se vedno navduševal za njihove kreposti, hkrati pa moral okušati, tako kot sv. Avguštin, svoje omejenosti in priznati svoje slabosti.

Kateri nauk sv. Avguština vam je najljubši?

Od sv. Avguština sem v celoti prebral le Izpovedi. Ni mi dano, da bi tako navdušeno in vztrajno prebiral, ne sveto pismo, ne duhovno literaturo. Je pa v bogoslužnem branju veliko njegovih spodbudnih nagovorov in razmišljanj, ki se ponavljajo vsako leto. Mogoče je za mene najprepričljivejše njegovo spoznanje, da je nemirno naše srce, dokler se ne spočije v Bogu.

Poznani ste tudi kot dolgoletni samostanski čebelar. Od kje izvira želja po čebelarskem delu?

S čebelami sem se srečeval že doma, ko je imel naš sosed, Martinov ata, čebele. Spomnim se čebeljih rojev, ki so viseli na naših jablanah in spominjam se vonja in brnenja čebel na cvetoči ajdi, ki je v tistih časih še zelo medila. V samostanu sem bil v začetku samo pomočnik ostarelemu čebelarju, br. Frančišku Studen, po njegovi smrti pa so ostale čebele v moji oskrbi. Ko sem tudi sam sodeloval v Čebelarskem društvu Stična, sem srečeval med čebelarkami in čebelarji svetle zglede marljivosti in sodelovanja. Ob zlati maši so me razveselili s svojo prisotnostjo in darili. 

FOTO: Gašper Stopar

Sv. Avguštinu so pri nas posvečene le tri cerkve: župnijska cerkev v Strugah ter podružnični cerkvi v Orehovlju (župnija Miren) in pri Veliki Varnici (župnija Sv. Andraž v Halozah – Zgornji Leskovec), pri cerkvi Svetega Duha na Ostrem Vrhu pa je manjša cerkvica oziroma kapela sv. Avguština, zgrajena konec 17. stoletja. Kaj menite zakaj je temu tako? 

Da je sv. Avguštinu posvečenih tako malo cerkva vidim v tem, ker ni tako priljubljen ljudski svetnik in poznan kot kak poseben priprošnjik. Je pa zato v cerkvenih krogih bolj priznan kot cerkveni učitelj in po cerkvah mnogokrat upodobljen kot eden štirih velik cerkvenih očetov prvih krščanskih stoletij, skupaj sv. Ambrožem, sv. Hieronimom in sv. Gregorjem. V Stični so vsi štirje upodobljeni kar dvakrat: v znani štukaturi ob vhodnem stolpu in na freski v kupoli naše cerkve.  

FOTO:  p. Branko Petauer 

Ime Avguštin izhaja iz latinskega imena Augustinus, ki je izpeljanka iz imena Augustus, kar pomeni »vzvišeni«. Zakaj vam je vaše ime všeč? 

Da Avguštin pomeni »vzvišeni« sem slišal sedaj prvič, mogoče tudi zaradi moje pozabljivosti, zaradi katere zvem ali slišim marsikaj na novo, kot prvič. Všeč mi je ime Avguštin zato, ker sem se v tem času nanj navadil in se čutim tudi s spoštovanjem nagovorjenega, tudi če mi kdo reče Gustel ali Gusti. Ime pa me ne dela vzvišenega. Duhovniški poklic je v preteklosti res veljal za nekaj vzvišenega in mnoge matere so si vsaj v srcu želele, da bi kateri od sinov postal duhovnik. Danes se gledanje na duhovnika malo spreminja, vendar ob zlati maši čutim hvaležnost za duhovniški stan, pa tudi ob nagovorih in čestitkah sem čutil hvaležnost in spoštovanje, čeprav me ni nihče nagovoril z »vzvišeni«, ampak samo Avguštin.