Rojen je bil leta 339 v Trierju v Nemčiji, svoje svetno in duhovno poslanstvo pa je vršil v Italiji, zlasti v Milanu, kjer je tudi zaključil svoje zemeljsko življenje 4. aprila 397.

Kot odličen pravnik in govornik je dobil pomembne civilne funkcije, leta 372 je postal sodniški cesarski namestnik v Milanu. S svojo modrostjo, ljubeznivostjo in človekoljubnostjo je med ljudmi dobil tak ugled, da so se po kakih dveh letih, ko so izbirali novega škofa, »tisti, ki so bili poprej hudo sprti, ki so se med seboj pobijali, zdaj v čudežni in neverjetni slogi zedinili zanj«, kot piše Ambrožev življenjepisec Paulinus. 

V škofa je bil posvečen 7. decembra 374 in na ta datum obhajamo tudi njegov god.

Škofovsko službo je začel tako, da je vse svoje bogastvo razdelil revežem in cerkvenim skupnostim, sam pa odslej živel ubožno in se veliko postil. Vrata njegovega stanovanja so bila vedno odprta za vse, ki so iskali pomoč ali nasvet. Revežem je bil kot oče. 

Sv. Avguštin, ki v svojih Izpovedih veliko prostora namenja prav škofu Ambrožu, saj je poleg matere Monike odločilno prispeval k njegovemu spreobrnjenju, tam zapiše, da je bilo skoraj nemogoče priti do njega, »saj so me izključevala od njegovih ušes in ust cela krdela bednih ljudi, ki jim je pomagal v njih križih in zadregah«.

Kot škof je Ambrož obiskal vse župnije svoje ogromne metropolije, predvsem pa je slovel kot odličen in prepričljiv pridigar, ki so mu radi prisluhnili tudi neverni ljudje. Zavzemal se je za načelno enakost med vsemi ljudmi ter za socialno pravičnost: bogati naj pomagajo revežem, reveži pa naj varčno uporabljajo svoje premoženje. 

Ime Ambrož je med Slovenci dokaj redko, saj se z njim ponaša le 439 posameznikov.

Bog je dal zemeljske dobrine na razpolago vsem ljudem. Nič čudnega torej, da so ga poimenovali Doctor Pastoralis – dušnopastirski doktor. S svojo čisto ljubeznijo do Božje Matere ga imenujejo tudi »zavetnik Marijinega češčenja«.

Kot prijatelj in svetovalec kar treh cesarjev, Gracijana, Valentinijana in Teodozija, je Ambrož odločilno vplival na cerkveno politiko. Predvsem je hotel Cerkev osvoboditi iz pretesne povezanosti z državo, češ, »cesarjeve so palače, cerkve so pa škofove«. In še en njegov pogumen izrek: »Cesar ni nad Cerkvijo, ampak je v Cerkvi.«

Ambrož ni igral pomembne vloge le v cerkvenopolitičnem pogledu, ampak tudi kot teolog in oblikovalec zahodne pobožnosti. Zapustil je bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridig in pisem. V bogoslužje je vpeljal ljudsko petje, sam je napisal več himen in pesmi, preprostih po obliki in jeziku, in jih uglasbil. 

Sv. Ambrož Milanski. FOTO: Wikipedija.

Sv. Avguštin o tem v Izpovedih pravi: »Koliko sem prejokal ob tvojih himnah in spevih, v globokem ganotju, ko sem poslušal sladko doneče glasove tvoje Cerkve! Ti glasovi so se mi zlivali v ušesa in točila se mi je resnica v srce in vse više je plamenelo v meni čustvo pobožnosti in tekle so solze in bilo mi je dobro z njimi. Ni mi bilo sicer niti malo do tega, da bi bil spoznal, kar je govoril, ampak edino do tega, da sem poslušal, kako je govoril; vendar mi je prihajala v srce obenem z besedami, ki sem jih ljubil, tudi vsebina, ki sem jo zanemarjal. Ko sem torej odpiral srce, da bi dojemal, kako zgovorno je govoril, je vstopalo vanj – polagoma, ali vendar – tudi spoznanje, kako prav je govoril.«

Sv. Ambrož je zavetnik čebelarjev, svečarjev, čebel in domačih živali, študentov, mesta in nadškofije Milano ter tudi celotne Italije.

Zakaj je sv. Ambrož zavetnik čebelarjev in čebel ter od kod njegovo ime, pojasnjuje naslednja zgodba iz njegove mladosti. Ambrožu se je še kot dojenčku, spečemu v zibelki na domačem dvorišču, na glavo usedel roj čebel. 

Pestunja, ki ga je varovala, je začela kričati in klicati na pomoč. Ambrožev oče – izkušen čebelar – je ukazal, naj pustijo otroka na miru in tako se je roj čez čas dvignil, ne da bi otroka pičila ena sama čebela. Po tem dogodku je oče dal otroku ime Ambrozij, saj »ambrosius« pomeni nesmrten.

V občini Cerklje na Gorenjskem je naselje Ambrož pod Krvavcem s cerkvijo sv. Ambroža.

Himne, ki jih pripisujejo sv. Ambrožu, imajo praviloma osem kitic, izjema pa so tri himne s po dvema kiticama, naslovljene kot Dopoldanska, Opoldanska in Popoldanska himna. Vključene so tudi v molitvene ure brevirja, tukaj pa naj vas nagovorijo v prevodu br. Mirana Špeliča OFM.

Zdaj, Sveti Duh, ki eno si / z Očetom, s Sinom, prosimo, / daj, vstopi v nizkost našo brž / in v naših srcih se razlij. // Naj jezik, duša, čut, moči / glasno te razodevajo, / ljubezni ogenj naj gori, / naj vname bližnje žar njegov.

Vladar mogočni, pravi Bog, / ki vsem stvarem odmerjaš čas / in jutru podeliš sijaj, / a poldnevu pripeke žar, // pogasi ogenj razprtij, / vročine kvarne reši nas, / telesno zdravje okrepčaj / in srcem daj resnični mir.

O Bog, ki moč si vseh stvari, / a v sebi ne premakneš se / in čase razporejaš nam, / ko dneva luč prihaja, gre, // podeli jasen nam večer, / ki mu življenje ne zamre, / v nagrado pa za sveto smrt / naj večna slava čaka nas.