Obseg njegovega znanja, ki si ga je pridobil zlasti na univerzah v Padovi in Parizu, je bil naravnost enciklopedičen, zato ni čudno, da so ga nazivali »Doctor universalis«, vsestranski učenik torej. 

Poglobljeno se je ukvarjal z najrazličnejšimi področji znanosti, tako z botaniko, zoologijo, medicino, fiziko, kemijo, geografijo, geologijo in astronomijo. Posebej mu je bila pri srcu biologija, znanost o živih bitjih in življenjskih pojavih. 

V svojem času je bil največji poznavalec rastlin in živali. Z natančnostjo pravega raziskovalca je prodiral v skrivnosti narave in prihajal do izsledkov, pred katerimi so strmeli sodobniki in jih še danes občudujemo. To izpričuje tudi njegov naziv »Magnus«, »Veliki«.

Sv. Albert Veliki je zavetnik teologov, filozofov in znanstvenikov, zlasti naravoslovcev, pa tudi medicinskih delavcev, študentov in rudarjev.

V globini svoje duše pa je bil sv. Albert v prvi vrsti redovnik dominikanec, zavzet krščanski mislec, oče nemške mistike. Prevzemal je različne službe znotraj reda, vidno pa deloval tudi v vesoljni Cerkvi, zlasti s svojimi razpravami, predavanji in tudi z dušnopastirskim delom. 

Pot ljubezni, ki je v usmiljenju, je tista, ki Boga približa človeku in človeka Bogu. Tam, kjer je ni, Bog ne more prebivati. Če smo torej usmiljeni, smo v Bogu, kajti Bog je ljubezen. (Sv. Albert Veliki)

Ko se je po študiju v Parizu leta 1248 vrnil kot predavatelj v Köln, je tam ustanovil visoko šolo svojega reda, ki se je pozneje razvila v kölnsko univerzo. Odkril je Aristotelove modroslovne spise in s tem obrnil tok filozofske in krščanske misli od simbolizma k stvarnosti; pravimo, da je pokristjanil Aristotelovo filozofijo. 

Med njegovimi učenci je bil tudi Tomaž Akvinski, utemeljitelj sholastike, uradne filozofije katoliške Cerkve, ki je najbrž ne bi bilo brez sv. Alberta.

Z namenom, da bi uredil razmere v škofiji in znotraj dežele, je bil s strani papeža Aleksandra IV. leta 1260 imenovan za škofa v Regensburgu, kjer se je izkazal kot odličen diplomat pri urejanju svetnih zadev, predvsem pa kot dobri pastir svoje črede v najboljšem pomenu besede.

Umrl je 15. novembra 1280 v Kölnu, na ta dan tudi obhajamo njegov god. Za svetnika ga je proglasil papež Pij XI. leta 1931 in mu dal tudi naslov cerkvenega učitelja. Njegov naslednik Pij XII. pa ga je leta 1941 postavil za zavetnika naravoslovcev.

Sv. Albert Veliki je bil velik Marijin častilec, ob njegovih pridigah so se med ljudmi oblikovale številne ljudske pobožnosti. Še večjega pomena pa je njegova zavzetost do Jezusovega Srca in evharistije, kar izražajo tudi naslednje njegove besede: »Nič prijetnejšega ni kakor uživati ta zakrament, saj nam Bog v njem razodeva vso svojo dobroto. Dajal si jim iz nebes brez truda pripravljen kruh, ki je imel vsakršno slast in se prilegal vsakemu okusu. Ta tvoja jed je pač razodevala tvojo prijaznost do otrok … Ta zakrament je najboljši sad drevesa življenja. Kdor ga pobožno in z živo vero sprejme, vekomaj ne bo okusil smrti. Drevo življenja je onim, ki se ga oprimejo; kdor ga obdrži, je srečen. Tisti, ki uživa mene, bo živel po meni … Kakor bi hotel reči: tako sem jih ljubil in oni mene, da sem si želel bivati v njihovem telesu. Tudi oni so me hoteli uživati zato, da bi se zrasli z menoj in postali moje udje.«

Med Slovenci je po podatkih z dne 1. januarja 2021 ime Albert dokaj redko (692), med Slovenkami je še bolj redko ime Alberta (64), nekoliko bolj pogosto pa ime Berta (506).