Gora nad Turjakom, na kateri stoji podružnična cerkev sv. Ahacija, spada kljub razmeroma nizki nadmorski višini med najlepše in najprepoznavnejše vzpetine v okolici Ljubljane. Vršni del, ki se dviga nad cesto Škofljica Kočevje, ima obliko stožca in nas že od daleč navduši s svojo skladnostjo in preprostostjo. Danes pogledujemo proti Sv. Ahacu kot navadno imenujemo Goro brez posebnega namena, nekoč pa so se Ljubljančani tjakaj ozirali strahoma in s tesnobo v srcu. Ob turških vpadih (Turki so se pred Ljubljano prvič prikazali leta 1415) so namreč na njegovem vrhu prižigali kresove, ki so meščane in okoličane opozarjali pred bližajočo se nevarnostjo. Ta je marsikoga spravila ob imetje, prostost ali življenje.



Gora je bila poseljena že v prazgodovini, saj so na njej odkrili ostanke starodavnega gradišča. Veliko pozneje je tam zrasla cerkev (po nekaterih podatkih sta bili celo dve), ki so jo okrog leta 1600 prezidali in posvetili sv. Ahaciju. Povod za predelavo je bila velika zmaga nad Turki, ki so jo krščanski vojščaki, med katerimi je bil tudi baron Andrej Turjaški, na svetnikov god 22. junija 1593 izvojevali v bitki pri Sisku. Po tem prelomnem spopadu je začela turška moč na Balkanu upadati, naše dežele pa so se izvile iz primeža nasilja in moreče negotovosti.

Za vzpon na Sv. Ahaca ne potrebujemo veliko časa, saj nas najbolj obiskana pot iz vasi Mali Ločnik pripelje na vrh prej kot v pol ure. Podobno dolga je tudi pot iz Velikega Ločnika na severni strani Gore. Izlet pa si lahko seveda tudi podaljšamo, da bo hoje več kot zgolj za kratek sprehod. Predlagamo vam vzpon iz Želimelj, ki ležijo v stranski dolini na skrajnem jugovzhodnem delu Ljubljanskega barja. Do vasi, kjer je duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar napisal zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, se pripeljemo iz Pijave Gorice ali z Iga.

Izpred župnijske cerkve sv. Vida, blizu katere lahko pustimo avto, krenemo mimo gimnazije proti vzhodu. Pet minut pozneje stopimo na glavno cesto, gremo čez most in za njim zavijemo desno na dovozno pot ob potoku (nekaj metrov naprej bi prišli do označene poti proti vasi Smrjene, ki pa gre v drugo smer). Čeprav hodimo po evropski pešpoti E-6 in Svarunovi poti, pogrešamo kakšno svežo markacijo ali dobro viden smerokaz. Pri zadnji hiši pridemo do široke poti, ki se poševno vzpne čez poraščeno pobočje. Klanec je ravno pravšnji, da se prijetno ogrejemo in globlje zadihamo. Z vsakim metrom višine se med golim vejevjem prikaže še kakšen delček doline, vendar pravega razgleda vseeno ni. Ko se strmina nekoliko unese, se polagoma odmaknemo od roba pobočja. Nad seboj zaslišimo hrup vozil z glavne ceste proti Kočevju, ki jo dosežemo približno pol ure po odhodu iz Želimelj.

Na drugi strani ceste se v nekaj minutah povzpnemo do vasi Vrh nad Želimljami. Svet okrog nas se na hitro odpre in spredaj se prikaže Sv. Ahac. Ko pridemo med hiše, zavijemo pri gasilskem domu desno in nadaljujemo do novega dela vasi, ki ima značilen predmestno počitniški videz. Glavna cesta skozi naselje nas pripelje do razcepa, kjer se Svarunova pot zasuka proti slikoviti cerkvi sv. Petra, ki stoji na golem temenu bližnjega griča. Ker traja vzpon do nje le nekaj minut, se jo vsekakor splača ogledati.

Vrnemo se do razcepa v vasi in zavijemo v desno proti Velikemu Ločniku. Po približno desetih minutah hoje pridemo do ovinka pod zgornjim, starejšim delom vasi, kjer med drevje zavije dobro uhojena bližnjica. Če jo spregledamo ali ji ne zaupamo, lahko naredimo ovinek skozi vas (ves čas se držimo desno), saj se obe poti v gozdu nad vasjo znova združita. Zadnji del vzpona je tako kratek, da ga je konec, še preden se dobro začne. Do vrha hodimo v dokaj ravni črti med drevjem. Pot je prijetna in čisto nič naporna. Ko smo že precej visoko, gremo skozi pas smrekovja. Za njim postane pot strmejša in nekoliko bolj drsna, toda to je že tik pod vrhom, kjer se med debli vse jasneje izrisuje cerkveno zidovje.



S Sv. Ahaca je lep razgled na nekatere bližnje kraje in vzpetine, pogled na širšo okolico pa zakriva gosto drevje. Na zahodu lahko neovirano opazujemo mogočne obrise Mokreca in Krima. Na drugi strani doline je tudi Kurešček. Na jugu vidimo Turjak z mogočnim gradom, na severu pa izza krošenj pogledujejo vrhovi KamniškoSavinjskih Alp. Škoda bi bila, če si ne bi pobliže ogledali tudi cerkve (nanjo sta pritrjena skrinjica z vpisno knjigo in žig) in čokatega zvonika, ki stoji južno od nje. Ob njunih mogočnih zidovih lahko živo začutimo Trdnost in Mir, ki zagotavljata obstanek v viharnih vrtincih zgodovine.

V župnijski cerkvi sv. Vida v Želimljah je maša vsako nedeljo ob 7.30. in ob 10. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Želimlje

Višinska razlika: približno 420 metrov

Dolžina vzpona: 1.30 ure

Težavnost: pot je lahka. Markacije so dokaj redke in obledele, vendar orientacija ni težavna.

Zemljevid: Ljubljana-okolica, 1:50.000