Med najpomembnejšimi rokopisnimi spomeniki, hranjenimi v Narodni in univerzitetni knjižnici, je del Supraseljskega kodeksa (Codex Suprasliensis), ki je eden prvih kodeksov, napisanih v cirilici in spada med najpomembnejše rokopise v svetovnem merilu. Na prošnjo kanonika Mihala Bobrovskega je Jernej Kopitar rokopis prepisal in prečrkoval; ker je Kopitar umrl, preden je lahko prejeti del rokopisa vrnil, je ostal v njegovi zapuščini in posledično je zdaj del kulturnih spomenikov v Nuku. Tam bo na ogled do 28. septembra.

Zgodovinska freska tedanjega življenja 

Supraseljski kodeks je zapisan v cirilici, in sicer v zgodnji različici te pisave. Glede na paleografske raziskave gre za cirilsko poluncialo; to je slavnostna pisava, a ni namenjena le svetopisemskim besedilom, pojasnjuje raziskovalka srednjeveških rokopisov ddr. Nataša Golob, ki je Supraseljski kodeks predstavila v ponedeljek, 23. septembra v Nuku. Prav gotovo je manj znano, da so za nekatere črke, da bi pravilno zapisali zvok besede, uporabili znake iz armenske pisave. V tistih stoletjih so se zapisovalci besedil v govorjenem jeziku zatekli tudi k pisavam drugih kulturnih entitet, da bi ujeli pravilen zvok, ker jim črke grške in latinske abecede niso dajale zaželenih možnosti.

Supraseljski kodeks je eden najstarejših ohranjenih spomenikov v starocerkvenoslovanskem jeziku, različici, ki so jo uporabljali v liturgiji v vzhodnobolgarskih krajih, zato je temeljni dokument v zgodnji literarni in verski zgodovini nekaterih slovanskih narodov. Datiran je ok. leta 1010, torej je nastal približno v času Brižinskih spomenikov.

Ddr. Nataša Golob ga razume tudi kot »zgodovinsko fresko tedanjega življenja, saj iz njega izvemo za nove besede, dobimo vpoglede v delovanje takratnih skupnosti, v zgodovinske dogodke itd.« Glede na ohranjene rokopise smemo reči, da je to bil čas, ko so se začeli oblikovati govorjeni jeziki tudi v pisni obliki, tako v uradnem stiku s posvetnimi oblastniki, z dvorom, kot tudi s cerkveno hierarhijo: izoblikovan jezik je bil osnova za zapisovanje dogodkov in vsebin za liturgične potrebe. Tak razvoj je bil tako na grškem Vzhodu kot latinskem Zahodu.

Supraseljski kodeks vsebuje 24 svetniških legend in zapisov o njihovi smrti ter storjenih čudežih za časa življenja in po smrti. FOTO: Maj Blatnik

Prepis in prečrkovanje Jerneja Kopitarja

Jernej Kopitar, znameniti slavist, bibliotekar in najboljši poznavalec starejših slovanskih jezikov svojega časa v Evropi, je rokopis prejel od njegovega najditelja, kanonika Mihala K. Bobrovskega. Ta ga je našel leta 1823 v samostanu Supraśl, nedaleč od Białystoka, na severovzhodu Poljske, prepis v cirilici in prečrkovanje v latinico pa je zaupal Jerneju Kopitarju. S pridobljenimi raziskovalnimi podatki je Kopitar podprl svojo teorijo o nastanku stare cerkvene slovanščine, ki jo je razvil v delu Glagolita Clozianus (1836).

Leta 1838 mu je Bobrovski na Dunaj poslal zadnji del kodeksa, ta pa je ostal pri Kopitarju do njegove smrti in s tem v njegovi zapuščini. Skupaj z njegovo knjižnico, katere nakup je odobrila dvorna študijska komisija, je v licejsko knjižnico, predhodnico NUK, prispelo več kot 30 kodeksov, med njimi tudi del Supraseljskega kodeksa. »Kopitar je bil najboljši jezikoslovec svojega časa. Poznal je jezik, pisavo, razumel je, kje so nastale napake in kakšne so, seveda pa je svoje pomisleke in pripombe komentiral in popravke pisal na margine, vendar v latinščini. Prepis je celo datiral z letnico 1840 in zapisal, da manjka začetek,« razlaga ddr. Golob. »Dejansko je Supraseljski kodeks pomanjkljiv, izginili so nekateri listi in nima platnic. Tako kot še marsikateri srednjeveški rokopis je Supraseljski kodeks zdaj razdeljen na tri dele, zato je hranjen na treh lokacijah.« Druga dva dela kodeksa sta shranjena v Narodni knjižnici v Varšavi in v Narodni knjižnici v Sankt Peterburgu. Celotni rokopis lahko zdaj podoživimo kot virtualno celoto.

Med Kopitarjevo zapuščino se je ohranil njegov prepis, ki ga hrani Nuk. Leta 1851 je bil v celoti prvič objavljen. Jezikoslovec Fran Miklošič ga je s komentarji objavil v samostojni publikaciji pod naslovom Monumenta linguae palaeoslovenicae e Codice Suprasliensi in ta knjiga je, tako kot Supraseljski kodeks, dostopen na DLib.

Življenjepisi svetnikov

Supraseljski kodeks obsega 285 pergamentnih folijev. Vsebuje 24 svetniških legend in zapisov o njihovi smrti ter storjenih čudežih za časa življenja in po smrti. Ker so svetniška življenja povezana z dogajanjem tistega časa, govorijo zapisi tudi o življenju ljudi na splošno in o zgodovinskih dogodkih. Besedila, posvečena nekaterim svetnikom, so kar obsežna, imajo tudi več kot 20 listov. Tako obsežna besedila pa niso bila namenjena branju skupnosti vernikov, pač pa branju in premišljevanju redovnikov.

Besedila take vsebine se v starocerkveni slovanščini imenujejo čti-minej, ta beseda pa ustreza grškim menologijem ali latinskim martirologijem in legendarijem. »Vsebinsko je kodeks zanimiv, ker je v njem precejšnje bogastvo iz cerkvene zgodovine,« razlaga ddr. Nataša Golob. »Marsikaterega svetnika več niti ne poznamo. Kar pozabili smo na nekatere svetnike, iz spomina so poniknili sv. Bazilij iz Cezareje, sv. Dometij, sv. Izakij, sv. Evkarpij, sv. Aglaios, sv. Kondrat, sv. Pionij in drugi. So pa tudi legende o skupinah mučencev in svetnikov, npr. o štiridesetih mučencih, kar je še ena vzporednica z legendariji z latinskega Zahoda.«

Koliko je bilo prepisovalcev?

V delu Supraseljskega kodeksa, ki ga hrani Nuk, je zapisano ime prepisovalca Retka. »Zapis tega imena je zelo pomemben, je izjema v rokopisni tradiciji grškega in vzhodnoslovanskega območja. V rokopisih visokega srednjega veka, torej pred 13. stoletjem, se prepisovalci niso podpisovali, niti niso sporočili leta in kraja nastanka. V rokopisih iz velikih samostanov v Srednji in Zahodni Evropi najdemo več podatkov.«

Ddr. Golob, ki je podrobno pregledala Supraseljski rokopis, meni, da je misel, da je celotni rokopis delo enega samega kopista, Retka, zgrešena. »Mislim, da so bili prepisovalci mogoče celo štirje, ki pa so – kar je pogosto v dobrih samostanih – imeli zelo podobno pisavo. Retko je bil le eden izmed njih, zanj nesporno vemo, ker se je podpisal oz. se je v običajni doksologiji priporočil za božjo milost: 'Gospod, usmili se Retka'.« V kodeksu je tudi nekaj popravkov, napisanih čez polje z odstrgano napako, razuro. »To so deli, kjer so besede strgali z nožičem in na to napisali pravo besedilo brez napak. Kdor je vešč prepisovanja, si takih zdrsov v napake ne bi privoščil, tudi ne bi izpustil celega stavka. Poleg tega so črke različno oblikovane, nekatere strani so lepo, harmonično urejene, pri drugih se prepisovalec ni držal črte, naslednji prepisovalec ni bil prepričan, kako naj deli besede na koncu vrste, zato je na koncu stlačil črke, da je napisal celo besedo. To govori o tem, da je imel samostan Supraśl rokopisno delavnico, v kateri so se ljudje menjavali. V nasprotju z latinskimi skriptoriji, kjer je imel vsak prepisovalec svoj tintni rog s tinto, so v Supraślu vsi uporabljali isto tinto, torej so imeli vsi isti črnilnik.«

Slikovna podoba Supraseljskega kodeksalovnicami

Supraseljski kodeks krasijo risarske iniciale in vrstična polnila. Konec nekega martiriološkega besedila ali svetnikove legende so označili z okrasno pasico s preprostim vzorcem, z lističi, vijugami, valovnico, pletenico itd. Nova legenda pa se začne z risano inicialo, pojasnjuje ddr. Golob. »Risarske iniciale so pretehtano, zadržano oblikovane, to so stroge, jasne, ne pa tudi enostavne strukture; v njih je geometrijska natančnost. Domišljija rokopisnikov je velika, saj je tudi takrat, ko je treba ponovno napisati isto inicialo, izvedba vedno drugačna. Najti pa je tudi pričevanja živega utripa v samostanskem skriptoriju: na eni od spodnjih margin je vodilni prepisovalec narisal majhno inicialo, ki je po značaju avtonomna risba in ni povezana z vsebino, vendar je bila vzorec, predloga za drugega prepisovalca. To je zanimiv in redek primer, ko je izurjen prepisovalec naredil risbico, ki je pomagalo za drugega prepisovalca; ta risba je kljub svojemu podrejenemu namenu popolna, izrisana kot pretehtana struktura in okrasijo jo prepleti, listi, pollisti, polži ipd.«

Vpisan v Spomin sveta

Zaradi svojega izjemnega globalnega pomena v jezikovnem, verskem, kulturnem in zgodovinskem kontekstu je bil kodeks leta 2007 vpisan v seznam Spomin sveta. S tem je Unesco sprejel odgovornost za ohranitev, omogočanje univerzalnega dostopa in ozaveščanje širše javnosti o pomenu Supraseljskega kodeksa in pisne dediščine v celoti.